Bi znali našteti deset največjih slovenskih umetnikov? Ali celo povedati kaj o njihovem življenju in delu? Umetnostni zgodovinarji menijo, da vas je takšnih le peščica. Zato v prvi vrsti krivijo šolski sistem, ki umetnostno zgodovino vse premalo uvršča v svoj izobraževalni program.
Od zbirke se poslavlja
S tem se strinja tudi politik in ljubitelj umetnosti Zmago Jelinčič Plemeniti: »Vrednosti umetnin na slovenskem trgu so padle na najnižjo raven doslej. Le nekaj je ustreznih podjetij, ki se ukvarjajo s temi zadevami, kjer pa prodajalci ne dobijo cene, ki so jo postavili za svoje predmete. Vsi mislijo, da si bodo z neko sliko, ki so jo pač nekje našli, zagotovili dobro življenje do smrti. Gre za popolno nepoznavanje umetnosti, za požrešnost, predvsem pa za pomanjkanje ustrezne izobrazbe.«
Zaradi katastrofalnih razmer na trgu umetnosti tudi Jelinčičeve zbirke počasi kopnijo: »Sem eden od še redkih slovenskih zbiralcev, a se od tega svojega hobija počasi poslavljam,« je povedal politik, ki je, mimogrede, vrsto let treniral balet. »Žal je Slovenija postala država, ki uničuje vse, kar je povezano z umetnostjo in zgodovino. Očitno z namenom, da se slovenstvo izniči. Ne morem si namreč misliti, da bi na ustreznih mestih lahko bili takšni ignoranti, ki bi to počeli iz nevednosti,« v svojem slogu pove Jelinčič.
Pasti pri nakupovanju prek spleta Če se že odločite za nakup umetnin prek spleta, se obrnite na strani galerij oziroma ustanov s tradicijo in slovesom. Ne le na Bolhi, na sto tisoče likovnih in drugih del je naprodaj, denimo, tudi v spletni veleblagovnici eBay. A so vsi sogovorniki enoglasni, da na tovrstnih platformah ne gre iskati pomembnejših umetnin večjih vrednosti, temveč zgolj dekorativne izdelke ali plakate z lepimi fotografijami. »Če boste na Bolhi ali na katerem drugem takšnem spletnem oglasniku vseeno kupovali že opremljeno delo, pa nujno preverite hrbtišče okvirja. Če je to iz navadnega belega ali rjavega kartona, ga nemudoma zamenjajte za brezkislinsko ozadje, karton bi umetnino na dolgi rok namreč uničil,« svetuje Yona Merel Černe, direktorica ljubljanske Galerije Černe. |
Kriva tudi zakonodaja
Da slovenski umetniki niso dovolj cenjeni, je po Jelinčičevih besedah kriva tudi zakonodaja: »Za njih se ne zanimajo niti uradne umetniške ustanove, kako se bodo potem navadni državljani?! Ministrstvo za kulturo ne da denarja za odkupe umetnin, kar se potem pozna v galerijah in muzejih. V Sloveniji so cene za odkup umetnin v primerjavi s tujino sramotno nizke.«
Strast do umetnosti, kot pravi, ti dasta domača vzgoja in šola. »Na tem pa potem gradiš sam. Že od samega začetka sem bil obkrožen z umetnostjo, saj je bil moj oče kipar. Starši, predvsem pa on, so me usmerjali k temu, mi svetovali, katere knjige naj berem in kje najdem odgovore. Tudi šola je bila takrat bolj naravnana v to smer.«
Težava je po njegovem mnenju tudi v miselnosti ljudi: »Pri nas je greh kupovati umetnine, saj si takoj označen za nekoga, ki hoče samo zaslužiti. Res je, da gre pri umetninah tudi za investicijo, vendar je to pri zbiralcih drugotnega pomena. Zbiralec proda neki primerek, ko najde novega, do katerega čuti večjo željo ali strast. Seveda pa tudi kadar je v škripcih ali kadar se želi zaradi nore državne ureditve znebiti vsega, kar ima, iz strahu, da mu nekega lepega dne ne bi vsega kar zasegli. Zgolj v državah, kjer je poznavanje umetnosti na nivoju, lahko trg z umetninami obstaja in cveti. Vendar tega v današnji Sloveniji ni.«
Pozor pred ponaredki! Ko smo se pred slabimi tremi leti pogovarjali s slikarjem Francetom Slano, ki je prejšnji ponedeljek praznoval 90. rojstni dan, je povedal: »Povedati pa moram, da sem v zadnjem času naletel na kopije svojih del. Zadnjič sem v Galeriji Hest videl sliko s svojim podpisom, a je nisem naredil jaz. Nekdo v Kranju očitno ponareja ... V neki blejski prodajni galeriji sem prav tako opazil šopek na sliki s svojim podpisom. Že na daleč sem spoznal, da slika ni moja.« 
France Slana, ki je pred nekaj dnevi dopolnil 90 let, je slikar z najštevilnejšim opusom v Sloveniji. Foto: Leon Vidic |
Razprodaja na Bolhi
Slovenske galerije medtem povečini samevajo. Vse manj so zanimive tudi za prodajalce umetnin, saj ne ponudijo pričakovane cene za odkup. Z umetninami se pri nas zato vse pogosteje trguje kar na spletnem bolšjem trgu. Na Bolhi je v razdelku umetnine in starine približno 4000 različnih prodajnih artiklov. Najvišja cena je postavljena za sliko z naslovom Delo na polju akademskega slikarja Silvestra Komela. Za olje na platnu, ki je bilo ustvarjeno leta 1957, bi prodajalec rad iztržil 19.000 evrov.
Kot nam je povedal eden od avtorjev tovrstnih oglasov, morajo postavljene cene pogosto nižati, če želijo sliko prodati. »Umetnine sem našel v hiši, ki smo jo kupili pred nekaj leti. Gre za originale znanega slovenskega avtorja, a večino njegovih del neuspešno prodajam že več kot tri leta,« nam je povedal Kranjčan. Da bi slike prodal kakšni galeriji ali muzeju, ne razmišlja: »Ko so mi postavili ceno za odkup, sem se le zasmejal. Za tak denar jih raje kar obdržim.«
Med umetninami, ki se prodajajo na Bolhi, smo našli tudi olja na platnu, pod katere sta podpisana priznana umetnika France Slana in Rihard Jakopič. Zadnji je bil tudi pobudnik za nastanek Narodne galerije, kjer ga, kot smo prebrali na njihovi spletni strani, opisujejo kot »gigantsko figuro slovenskega zgodnjega modernizma«. Da gre za osrednjo in najmočnejšo osebnost slovenskega slikarstva nasploh, menijo tako rekoč vsi poznavalci umetnostne zgodovine pri nas. A ob tem ne moremo mimo vprašanja: Le kaj bi si najbolj znani slovenski slikar mislil, če bi vedel, da se njegova dela danes prodajajo kar na spletnem bolšjaku?!
