Jaka ne čuti nog, a upanja ni izgubil

NOVO MESTO – Po koncu pogovora smo se poslovili z iskrenim upanjem, da se bosta njegovi nogi čim prej prebudili. Ter da bi ponovno začutil spodnji del svojega telesa, tja od pasu navzdol. Ki je ohromljen in v njegovem primeru neznani planet, planet neskončnega upanja.

Če bi vedel, kaj se bo zgodilo, Jaka Žabkar septembra 2013 najbrž ne bi šel s trebuhom za kruhom, tja blizu nizozemskega Groningena, montirat kovinske fasade. Po desetih mesecih je namreč spoznal, da tam ne bo kruha. Pesniško podjetje SBM TEH, za katero je delal, mu je ostalo dolžno občutnih 4000 evrov. »Prijavil sem jih, pa se ni zgodilo prav nič, saj so šli v stečaj,« je razodeval nategnjeni lesarski tehnik.

Če bi Štajerci poslovali normalno, bi bil tok njegovega življenja zagotovo – povsem drugačen. Tako pa je pobral šila in kopita ter se vrnil domov v rodni Šentjernej. In ker ni nikdar maral poležavati, si je že v naslednjem hipu našel novo zaposlitev pri zasebniku v Ždinji vasi. Star 27 let je bil tisto poletje na vrhuncu svojih moči.

Pet metrov nižje

Toda trpka usoda je hotela, da so se tisti dan, bilo je 7. julija pred dvema letoma, nikdar ne bo pozabil, odpravili proti Kočevju. »Bil sem na vrhu strehe, ko se mi je začelo vrteti,« se je le bežno spominjal.

Bilo je vroče. Postajal je omotičen. Njegov sodelavec je bil nekje drugje in mu ni mogel pomagati. Jaka je v tistem usodno sklenil, da se bo spustil po lestvi navzdol. Šele pozneje so mu povedali, da je imel izjemno slabo kri in neprimeren pritisk …

Ravno je stopil na lestev, ko ga je na lepem – povsem zmanjkalo.

S svojimi 80 kilogrami je padel v globino. Na pretrda tla. Česar se ne spomni.

»Zbudil sem se šele na tleh …«

Pet metrov niže.

Po minuti popolne nezavesti je naposled odprl oči. A sledil je šok. »Hotel sem brcniti, se vsaj premakniti, pa ni šlo. Nog nisem čutil. Takoj mi je bilo jasno, da ne bo več, kot je bilo.« Zlomil si je 11. in 12. prsno vretence.

Obsojen na voziček

Padel je v jok.

Rešilec ga je odpeljal v ljubljanski klinični center.

Sledila je operacija.

Že tako mu je bilo težko, potem pa so mu še naši zdravniki vlili upanje, a žal lažno, »še je nekaj šans«.

»Nisem jim zameril …«

Jaka pa še zdaleč ni obupal. »Tako in tako še vedno hrepenim po tem, da se bo izboljšalo. Star sem šele 29 let, medicinska tehnologija nepretrgoma napreduje …«

V svoji nesreči je ugotovil tudi, koliko ima sploh pravih prijateljev. »Prej jih je bilo veliko, a ostali se le redki,« je zavzdihnil. Njegovi najbližji, oče Franc, mama Cvetka ter ravno polnoletna sestrica Jana, so tisti, ki mu kajpak neprestano stojijo ob strani. Ker je odtlej obsojen na voziček, so mu doma vse prilagodili, toda Jaka je človek, ki nikoli ni hotel biti v breme. Hotel se je osamosvojiti. »Staršev nekoč ne bo več, zato moram poskrbeti zase!« si je dopovedoval. In se preselil v Novo mesto. V Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja.

»Rekel bi, da znam skoraj že vse,« je v tistem ponosno izrekel mladenič, ki je že kmalu po travmatični nesreči sprejel ta neugodni položaj, v katerega je tako nenadoma zdrknil, ostal je skrajno pozitiven, tudi apatije v njem ne boste zaznali. Ostal je zvest marljivemu značaju, »rad bi delal«, pravi!

Noče imeti trebuha

Ker ni obupal, si postavlja nove in nove cilje. Prvi je bilo prilagojeno vozilo, do katerega mu je pomagalo več podjetij. Naslednji je ročno kolo. Prvič, ker je športna aktivnost nujna in je fajn, in drugič, priznava, ker noče imeti trebuha, posledice, jasno, čezmernega sedenja.

In res, zadnjič je izvedel za Primoža Jeraliča, ki se pripravlja na bližajoče se paraolimpijske igre. V njem je tudi Jaka našel tisto spodbudo, moč in motiv, zaradi katerega je že v naslednjem trenutku sklenil, da bo zbral za prav takšno kolo. Ker pa je to kolo predolgo za njegov avto, zbira še za posebno prikolico.

Naposled se je odločil za rabljeno kolo, vredno 2500 evrov.

Pa še to: Jaka Žabkar je medtem na odlični poti, saj darovalcev, ki mu s pomočjo telefonskih sporočil (s ključno besedo JAKA5 na številko 1919 za prispevek 5 evrov) odtlej poklanjajo denarna sredstva, preprosto ne manjka. V njem so prepoznali osebo, ki s svojim neusahljivim upanjem druge navdihuje in se ne predaja. Že ga vabijo, naj prikolesari kaj naokoli. Ljudje ne marajo lažnih princev in so raje naklonjeni stvarnim bojevnikom. Herojem, kakršen je Jaka Žabkar.