Jagenjček jim je ušel, pa so v lonec vrgli ovco

V Tržiču pravijo, da so domačini že davno kuhali nekakšno ovčjo obaro. Ovčjemu mesu so dodali česen, čebulo, krompir in začimbe. Iz tega je nastala okusna jed, ki ji še danes pravijo – tržiške bržole. In zakaj prav ovčje meso z vsemi dodatki?

Od nekdaj se od pomladi do jeseni ovce pasejo po strminah tržiških planinskih pašnikov. Nihče v Tržiču ne pomni, kako dolgo se tam že ukvarjajo z ovčerejo. Kako so nastale tržiške bržole, pa vsi prav dobro vedo. O tem so spletli celo zanimivo zgodbo, ki jo lahko preberemo v knjigi Marjana Chvatala s preprostim naslovom Tržiške bržole.

»Tržičani so že v starih časih radi zahajali v tiste strme planinske konce okoli mesta,« je zapisal Chvatal. »Potem so se znali v kočah zabavati in veseliti tudi po več dni in noči. Vesela druščina se je na Kofcah zabavala že več dni. S sobote na nedeljo jim je zmanjkalo hrane. Ostalo jim je samo malo čebule, nekaj krompirjev in sol.«

Na pašniku okoli koče se je pasel trop ovac in nekomu je ob prvem svitu prišlo na misel, da bi uplenili jagnje in ga spekli. »Čeprav so bile količine šnopsa, ki so ga v zadnjih dneh pospravili, kar precejšnje in noge v ranem jutru nikogar več niso nosile naravnost, jim ni zmanjkalo poguma, le sapa je bila bolj kratka in jagnje je ušlo,« sledimo zgodbi. »Stara ovca pa ni imela tako hitrih nog. Ampak, veljala jih je kar nekaj bušk in odrgnin, saj je ni bilo tako lahko ujeti. Pri priči so jo zaklali, razkosali in pospravili za seboj. Ostanke in kožo so v pobočju za kočo kar zakopali. Tako se jim je zdelo še najbolj varno, saj je bila nedelja zjutraj in lastnik ovac bi kaj lahko prišel na Kofce pogledat, kako se godi njegovemu tropu.«

Nadaljevanje zgodbe je preprosto. Chvatal pravi, da so v velikem kotlu pred kočo zavreli vodo, vanjo dodali razkosano ovčje meso, krompir in sol. Meso jim ni prav nič dišalo, saj poznavalci pravijo, da ovčetina nima ravno najprijetnejšega vonja. Pa so dodali šopek šetraja, pest brinovih jagod in še druge žlahtne rožice oziroma začimbe. Vse bolj je dišalo iz kotla, meso pa se še ni zmehčalo. Pa so kuhali naprej, vse do mehkega.

A glej ga zlomka, med turisti, ki so prihajali na planino, se je pojavil tudi lastnik ovac. Zanimalo ga je, kaj kuhajo, pa so mu odgovorili, da tržiške bržole. Lastnik tropa se je na lastne oči prepričal, da gre za goveje bržole, poleg vsega pa je tako opojno dišalo iz kotla.

»Pa so res goveje bržole, jaz pa sem mislil, da kuhate mojo staro ovco. Samo bog ve, kam je zašla,« je rekel in jo odšel iskat. Tako torej pravi zgodba. Kaj pa današnji čas in današnje tržiške bržole, ki jim nekateri pravijo tudi ovčji ajmoht? Še vedno jih kuhajo, te znamenite tržiške bržole, in tako vsako leto ob Šuštarski nedelji v Tržiču, ki je vedno na prvo nedeljo v septembru, pripravijo Bržoljado. To je torej tekmovanje ekip v kuhanju tržiških bržol, kjer ima vsak svoje skrivnosti za najboljšo bržolo.

Tržiške bržole niso le kuhani kosi mesa s čebulo, krompirjem in začimbami, torej nekakšna obara. Kot je odkril Marjan Chvatal, recepti starih kuharskih knjig iz leta 1905 pripovedujejo, da je tržiška bržola tudi določen kos koštrunovega (ovnovega) mesa, ki ga je treba peči v enem kosu kot pečenko, vendar z začimbami za obaro.

Koštrunove tržiške bržole so tržiška posebnost, ki se danes kuhajo na več načinov. V Tržiču želijo namreč ohraniti oziroma obuditi prvotne recepte glede na zapisane vire različnih kuharskih knjig.