Ideal vsakega turističnega delavca je sezona, ki traja. Kljub temu so nas ob prihodu na morje – letos smo se z otokov premaknili na vzhodno obalo Istre – spet presenetili zamudniki, ki so šele v začetku julija odpirali vrata že fino nagnetenim obiskovalcem, med katerimi so prednjačili Čehi. Mestna štant avenija je seveda delovala s polno paro.
Zaradi sezonske narave morskega biznisa morajo tako zvani turistični delavci res delati (beri: skubsti) na polno. V dveh, treh mesecih morajo nahrčkati dovolj, da preživijo do naslednje sezone. Zato je nujno stlačiti čim več gostov. Kamor koli že.
Pride tako naš četverec brez krmarja na rivi do kobajagi kapitana ladjice. Zagoreli in osiveli morski maček za pultom ležerno začne otipavanje, ko vidi, da prijemljemo kot sulec, pardon, cipelj na trnek, pa ne popusti. In nas hitro zvleče na palubo.
Da bi zgledalo bolj fensi, kosilu na barki dodajo ogled otoške Modre jame (kamor se da tudi peš, da, da), opazovanje delfinov (ako bog da) ter kopanje v idiličnem zalivčku. Vse to ob spremljavi žive glasbe, harmonike. »Malega je pohvalil ruski profesor!« je pribil izkušeni prodajalec izletov.
Fišpiknik, prihajamo!
No, od vsega napovedanega sta držala le čas odhoda in čas prihoda. V temino jame se je dalo samo priplavati, kar je bil precejšen zalogaj za našo ekipo z enim komaj (s)plavalcem in enim neplavalcem ter dvema kratkovidnima s sončnimi očali.
Mimo obljubljenega kopanja v zalivu pod znamenito vasjo na pečini smo skoraj glisirali. Delfini? Malo sutra. Muzika? Mladi harmonikar je igral samo zadnjih pet minut (prej je moral streči solato na palubi), a na pomolu ni pozabil postaviti piskrčka za kune.
Natančni pa so res bili hrvaški pomorščaki. Kot švicarska ura. In skuše na žaru! Tako okusne, da bi jih še mrtva usta jedla, vsekakor pa dovolj, da so razočaranemu in tečnemu turistu zaprla usta. Zalita še s pol litra belega.
Tako smo preživeli počitniški nateg in se ob tem še smejali.
