Jabolčni zavitek rekorder

Ali je kaj bolj vabljivega, kot ko zadiši ravnokar pečeni jabolčni zavitek? Gotovo ga ni, ki ga ne premami. Z njim se radi razveseljujemo vse leto, najraje pa pozimi. Najstarejši, dobrih 300 let star kuharski recept zanj iz leta 1696 domuje v dunajski mestni knjižnici, in tudi sicer ga, podobno kot na primer cesarski praženec ali pa sacherjevo torto, najpogosteje povezujemo z dunajsko oziroma avstrijsko kuhinjo. Verjetno je prav zato s časom postal nadvse priljubljena nacionalna slaščica vseh narodov, ki so bili kdaj pod okriljem habsburške monarhije. Tudi sicer ga pri nas pogovorno najraje poimenujemo z nemško tujko štrudelj (nemško Strudel).

Čeprav se je do danes razvila cela vrsta tega hrustljavega peciva iz vlečenega testa z nadevi iz različnega sadja pa tja do mesnih, zelenjavnih in mesno-zelenjavnih, je še vedno vladar med njimi prav jabolčni. Nanj prisegajo tudi na Obali, kjer so se v tem radoživem predprazničnem času z njim v soboto lotili rekorda. Spodbudno je, da so idejo za to dali štirje študenti tretjega letnika portoroške Turistice, o čemer študentka Maša Džordževič pravi: »V učnem programu imamo predmet o menedžmentu prireditev in tako smo si dali za nalogo, da izpeljemo dogodek, s katerim bi postavili rekord. Predavatelj Miha Lesjak nas je povezal z inovativnim organizatorjem portoroških prireditev Mojmirjem Kovačem iz društva ŠKID Jaz sem najboljši in društvom gostincev Sončna riviera.« Pritegnili so še druge, tako da je nastala prav atraktivna in lepo obiskana prireditev z ledenim šankom, glasbo DJ Lovra, nastopom ženskega pevskega zbora društva invalidov Piran, animacijskim programom in predvsem z dobrodelnim namenom. Manjkala ni niti vinska kraljica slovenske Istre Sara Pelicon Pfaifer, ki je predstavljala vrhunska vina 20 istrskih vinogradnikov.

»Radi bi, da prireditev postane tradicionalna, da bo štrudelj vsako leto daljši, vsako leto rekorden in bo ob njem še več dogajanja,« dodaja Mihaela Zogling, Meta Valland pa je še zlasti zadovoljna, ker jim je uspelo druženje ob štrudlju povezati z dobrimi nameni. Minimalni prostovoljni prispevek za rezino je bil namreč en evro, ob čemer je vsak sladokusec, ki ga je zavitek premamil, dobil še srečko za srečelov, v katerem so za nagrade poskrbeli številni donatorji. Zbrana sredstva namenjajo centru za korekcijo sluha in govora iz Portoroža. Poleg tega so zbirali tudi oblačila za Rdeči križ ter hrano in obrabljene obleke, odeje, brisače in podobno za koprsko pasje zavetišče. »Veseli smo, da se nam je pri organizaciji pridružilo precej kolegov študentov, prostovoljcev in celo upokojencev. Združili smo ves kraj, da pred božičnimi prazniki naredimo nekaj večjega, nekaj dobrega, in dobre volje se ne manjka,« pa je bil sredi vrveža okoli dolge mize s štrudljem vesel njihov kolega Luka Zupančič.

Za strokoven kulinarični pristop do maksi štrudlja sta poskrbela slaščičarja Marina in David Delfar iz portoroške kavarne Karamela. »Vsako leto pošiljamo za praznike čestitke, to ni tako poceni in še kakega posebnega odziva ni. Pa smo rekli, da bi letos ta sredstva namenili za nekaj dobrega, za dobrodelnost,« je bil ob dolgi štrudljevi kači na trgu sredi z lučkami bogato okrašenega Portoroža zadovoljen David.

Štrudelj imajo seveda v svoji ponudbi v Karameli in še zlasti veliko povpraševanje je za jabolčnim, ki ga prelijejo z vaniljevo kremo. Petindvajset prostovoljcev iz Turistice in še kje jim ga je pomagalo pripraviti. Jabolka so pridno lupili in ribali, skupaj s peko pa je trajalo kakih 20 ur. »Naredili smo ga iz 40 kilogramov jabolk, 6 kilogramov masla, dveh kilograma sladkorja in obilo dobre volje. Od začimb smo dali cimet, drugega ne in tudi rozin ni notri, ker jih moja nona iz Bertokov, po katere receptu je narejen, ni uporabljala. Testo je pa listnato,« je še povedal David in glede stroškov dodal: »Ob vsej dobri volji so zanemarljivi.«

Sami so ga spekli kakih 16 m, nato pa so ga do končne dolžine 18,26 m dodali še slaščičarji iz gostilne Tomi, lokala Mažinin in domače gospodinje. »Za nas je to rekord, saj kot smo lahko izvedeli, so doslej najdaljšega, a nekaj metrov krajšega, naredili v Prekmurju,« pa je bil na koncu zadovoljen Mojmir Kovač.