Učiteljica sporoča, da boste učenci pripovedovali, kje in s kom ste preživeli počitnice, kaj ste počeli, kaj vam je bilo všeč in kaj ne, sem zadnji dan prvomajskega oddiha obvestil našega prvošolčka.
Kaj, kje smo bili? Doma smo bili! mi je na to v basovskem načinu poočital prvčrv, ki rad igra na prvo žogo. Že, že, doma, smo pa zato počeli veliko stvari, sem se branil in izvijal iz močnega prijema. Če bi bili na morju, bi bili samo – na morju. In nič drugega. Tukaj pa je bilo vsak dan nekaj. In sva ponovila, da ne bi šlo v pozabo.
Najprej si v kinu gledal smrkce, potem smo šli v Novo mesto na razstavo o jantarju (mimogrede: o njej pišemo v današnji prilogi Turistična tribuna). Ne spomniš se? Saj veš, tam, kjer sem ti kupil okrašeno diskasto jantarno jagodo, tisti obesek. Aja, ja.
V nedeljo si bil pri babici na žurki za rojstni dan, nato pa zvečer še na kresovanju pri sosedih na Čušperku. Ja, ja, takrat, ko smo prišli še podnevi, odšli pa že ponoči. In ne pozabi omeniti, kako velik je bil kres! Devet, ah, raje reci kar deset metrov.
Šel si tudi v hribe, no, na goro, na Golico. Točno, to je tam, kjer cvetijo narcise, veliko narcis, ves hrib narcis (očka, ki je nosil v ruzaku vse zate, za bratca, za mamo in zase, ima pa še danes musklfiber).
Potem bi šel lahko gledat pristajanje avionov na brniško letališče, ampak si raje izbral ježka in sladoled v slaščičarni na Jesenicah. Nič hudega, letal ne bo zmanjkalo, sladoled se pa stopi, kajne. In zadnji dan počitnic si SAM zakuril še ogenj, da smo lahko spekli čevapčiče, sem malčku pomagal napumpati na videz prazne praznike. Če bo v šoli povedal tretjino tega, bo zgledalo kar polno. K sreči se ne bo mogel spomniti nastopanja v televizijskih in radijskih poročilih, ker ga tudi ni bilo – v petih dneh niti sekunde nismo preživeli čakajoč v večkilometrskih kolonah ali večurnih zastojih. Ne na šengenski meji, ne na Primorskem, ne na Gorenjskem. Če bi učiteljica vprašala očija, bi ji to omenil na prvem mestu. Ja, sinko, res je, bili smo doma. In prav nič nam ni manjkalo.
