BERLIN – Hotel Park Inn ima 39 nadstropij, kar pomeni 110 višinskih metrov od pritličja do vrhnje terase. Pretekli vikend je gostil gasilce iz desetih evropskih držav in ZDA, ki so se pomerili v nekam nenavadni, a izjemno naporni preizkušnji. Teklo se je po stopnicah hotela v popolni gasilski opremi, ki tehta 15 kilogramov, na obrazih pa so morali imeti dihalno zaščitno masko s pripadajočo tlačno posodo z zrakom. Na nogah, čeprav je šlo za športni preizkus, niso smeli imeti športnih copat, temveč prave gasilske škornje za posredovanje, tekli pa so v parih. »Taktično sprejemljivo je, da ob požarih v zaprtih stavbah posredujeta dva gasilca skupaj, da si lahko pomagata ter drug drugemu pomenita kritje,« je dejal Anže Habjan, pripadnik PGD Podnart, ki je imel skupaj s partnerjem Gregorjem Stanonikom iz prostovoljcev društva Gorenja vas vsled povabila nemške gasilske zveze priložnost nastopiti na tem prestižnem gasilskem preizkusu.
Brez priprav
Naša gasilca se za ta nastop nista posebej pripravljala, saj, kot pove Stanonik, sta pripravljena vse leto – tako za posredovanja kot za tekmovanja Fire Fighter Combat Challenge, ki je znano kot najtežje dveminutno tekmovanje za gasilce na svetu. Habjan in Stanonik sta med najboljšimi evropskimi dvojicami gasilcev v tem tekmovanju. »V Berlinu ni bilo treba pokazati nobenih preostalih gasilskih veščin, le iz pritličja oziroma Alexander Platza je bilo treba najprej teči dvesto metrov do vhoda hotela in nato po 770 stopnicah na vrh terase,« je dejal Habjan. In dodal: »Ampak prvih dvajset nadstropij je bilo treba premagati prek požarnih stopnic, ne navadnih, nato je sledil tek po hodniku in šele nato smo prišli na navadne stopnice.« Nastopajoči niso imeli možnosti treninga, le domači gasilci so izkoristili priložnost in trikrat prav na tej lokaciji pripravili trening za svoje tekmovalce. Drugi so si traso lahko le ogledali, nastop je bil le en. »S Stanonikom sva bila nekam nervozna pred nastopom, saj pri nas ni možnosti za trening na tako visoki stavbi. Zato sva vsak na svojem koncu, ko sva potrdila udeležbo, tekla samo in izključno v hribe v okolici, namesto gasilske opreme pa sva uporabljala utežni jopič, ki je težak deset kilogramov,« pravi Habjan in doda, da sta se odločila, da bosta imela ob tem premiernem nastopu za cilj le osvojiti vrh stavbe.
Sedemsto šestnajst gasilcev in gasilk v 358 parih je startalo, odstopilo je 21 parov
Naša sta startala nekje na sredini nastopajočih in vedela, da morata do vrha porabiti manj kot deset minut. Iz četrtega startnega bloka sta krenila previdno. »Noben od naju ni padel v kakšno posebno krizo, vedela pa sva, da naju na stopnišču čaka problem. Starti so se vrstili na pol minute in potrebna so bila prehitevanja. Nemci so naju dali v kategorijo slabših, potem pa sva na stopnicah prehitela devet parov, kar pomeni skoraj pet minut prednosti.« Njiju ni prehitel nihče! »Najboljših dvajset iz preteklih let je startalo na koncu, med njimi je bila minuta razlike, zato niso imeli izgube časa s prehitevanjem. Pravilo sicer je, da se moraš prehitevajočemu paru umakniti, a pod opremo in s takim naporom zelo težko slišiš, kaj se dogaja zadaj, zato je treba počasnejšega kar pošteno butniti po rami, da se umakne,« pravi Anže in sklene: »Dol smo se peljali z dvigalom in že tedaj sva spoznala, da sva imela še precej rezerve.« Naš gasilski par je dosegel čas osmih minut in štirinajstih sekund, kar ju je uvrstilo na 42. mesto med 337 pari, ki so zmogli do vrha. Prostovoljna gasilca se zavedata, da lahko v enem letu s trdnim treningom pridobita najmanj dve minuti, in to nameravata tudi storiti. Ta čas bi ju že uvrščal med krog ožjih favoritov. Letošnja in lanska prvaka, ki sta dosegla še rekord proge, profesionalna gasilca in športnika iz poljskega Krakova, sta do vrha potrebovala šest minut in sedemnajst sekund. Ko smo brskali po rezultatih iz Berlina, smo ugotovili, da sta Stanonik in Habjan kot prostovoljna gasilca prvaka, pred njima so bili samo profesionalni gasilci.
