V teh težkih časih se je precej spremenilo življenje marsikateri Slovenki in Slovencu, tudi Miji (pravo ime je znano uredništvu) iz Pomurja. Njena zgodba je zgodba mnogo mladih, ki z dokazilom o izobrazbi vedrijo na zavodu za zaposlovanje ali so prisiljeni odpirati espeje in delati zgolj za prispevke. A 30-letnica, ki je bila sicer na obeh teh postajah, je šla naprej.
Brez zvez je brez zveze
Med študijem v Ljubljani je za preživetje opravljala različna dela – stregla je v lokalu, bila je hostesa in model, v višjih letnikih lektorica in celo vodja tovrstnega oddelka na eni od teve postaj –, saj je bila prepričana, da ji bodo različne izkušnje povečale možnosti za poznejšo zaposlitev. Pomenljivo, diplomo iz slovenskega jezika in književnosti je zagovarjala 2008, v letu, ko se je začela svetovna gospodarska kriza. Namesto službe so jo po vrnitvi v domače okolje čakali preverjanje prostih delovnih mest, pošiljanje prošenj in upanje, da bo povabljena vsaj na razgovor. O redni službi seveda ni bilo govora, a priložnost, da ljubezen do poučevanja in otrok prelije v realnost, je dobila na eni izmed okoliških osnovnih šol, kjer so potrebovali nadomeščanje porodniškega dopusta. In potem znova od začetka, na žalost s spoznanjem, da je pri nas prisotno zaposlovanje prek sorodstvenih vezi in poznanstev; izkušnje, delavnost, strokovna podkovanost in druge vrline očitno niso več tako zelo pomembne.
Prošnje v prazno
»Na zavodu sem bila eno leto in tri mesece, razpisov za mojo stroko je bilo manj, kot je prstov na roki, seveda sem se na vse prijavila, a dobila le obvestila o zavrnitvi,« pojasni Mija, ki nikoli ne more sedeti križem rok. Zato je delo sčasoma začela iskati tudi na drugih področjih, denimo v administraciji in marketingu, saj ima tudi nekaj tovrstnih izkušenj. Nič. Kljub okoli 70 poslanim prošnjam.
Sladko-grenko je bilo povabilo, ki ga je naposled dobila z ene od ljubljanskih šol: zavoljo službe oditi od partnerja, domačega okolja, ali zavrniti priložnost, ki si jo je tako želela? Zmagala je želja po delu, občutku, da si koristen, da nekaj vračaš družbi, kot pravi, in šla v prestolnico nadomeščat profesorico slovenščine. Ko se ji je pogodba bližala koncu, se je znova podala v iskanje zaposlitve, a tokrat je vedela, da bo morala narediti odločnejši korak, saj ji je še zadnje upe pokopala varčevalna politika oziroma zloglasno zategovanje pasu v javnem sektorju.
Rešitev pred nosom!
Ker je v Pomurju še večja brezposelnost kot v preostali državi in ker je v treh letih dodobra spoznala, kaj delodajalci iščejo na zavodu – predvsem poklice, ki so nekako rezervirani za moške, denimo varilce, voznike, monterje, zidarje –, še enega daljšega obdobja brezdelja pa si ni več predstavljala, se ji je pokazala rešitev, ki jo je pravzaprav imela vseskozi pred nosom – delo v Avstriji. Tako je minus (majhen kraj na obrobju Slovenije) postal plus (bližina meje).
Odločila se je, da gre tja delat kar koli, saj »so mladi tam polni optimizma, po šolanju redko kdo ne dobi službe v svojem poklicu, za delo so pošteno plačani, zaradi česar si lahko brez težav ustvarjajo družine in gradijo domove – kar je pri nas zaradi velike brezposelnosti mladih in neperspektivnega okolja misija nemogoče,« našteva sogovornica, prepričana, da službe v Avstriji, če nisi izbirčen, ni težko dobiti, še lažje pa je od leta 2011, ko so bile z odprtjem meje odpravljene tudi birokratske ovire. Zdaj, denimo, ne potrebuješ več delovnega dovoljenja. »Iskana sta predvsem medicinski in gostinski kader, in če si malo iznajdljiv ter znaš vsaj malo nemščine, hitro dobiš delo,« pripoveduje Mija, ki se je po skoraj desetletju tako spet znašla v gostinstvu, dela namreč v enem izmed hotelskih kompleksov takoj čez mejo, na drugi strani reke Mure.
Za šankom za dom
Zanimivo, ampak z delom za točilnim pultom zdaj zasluži več, kot bi v Sloveniji za delo učiteljice, dobi 13. in 14. plačo, urejeno ima pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, delodajalci cenijo njeno delo. Čeprav ne dela v svoji stroki, je vesela, da ni več odvisna od razmer pri nas, da ji ni treba iz meseca v mesec skrbeti, kako bo preživela, da ji ni treba več prosjačiti za službo in za svoje delo dobivati plače, s katero kaj več kot samo preživeti tako ali tako ni mogoče.
Kaj pa sanje o poučevanju, se je na njih nabral prah? »Sploh ne,« se zasmeji, »nisem se jim odrekla, le malo sem jih preložila v prihodnost. Še naprej bom iskala službo v svoji stroki ali službo, primerno moji stopnji izobrazbe, dokler pa je ne najdem, bom delala to, kar mi omogoča dostojno življenje.«
Usodo je torej vzela v svoje roke in je ponosna, da si kljub slovenskim razmeram, ki jih je še nedolgo tega krivila za svojo nesrečo, lahko ustvarja svojo prihodnost, da si lahko s partnerjem gradi dom in razmišlja o družini.