V belokranjskem Rimu so konec minulega tedna ocenjevali žganje, likerje in sadne sokove pridelovalcev iz krajinskih parkov Goričko in Kolpa v Sloveniji in Risnjak na Hrvaškem. Dobri poznavalci so predelovalcem z najbolje ocenjenimi pijačami podelili priznanja in najboljšemu med odličnimi šampionsko priznanje; za svoj zeliščni liker ga je prejel Branko Matkovič iz Radovičev pri Metliki, mož z doslej najdaljšim stažem metliškega župana. Strokovno dobro podprti pokuševalci so pokazali vrsto okuševalskih sposobnosti, saj so dobili v ocenjevanje poleg običajnih okusov tudi nekatere nenavadnejše, med žganjem, na primer, domače žganjice iz nešpelj in kutine, iz prastare sorte hrušk tepk in iz vinogradniških breskev, doma pridelane likerje iz nešpelj, šipka, mete, breze, robid in medu, da o različnih slovenskih rastlinskih likerjih, »jegermajstrih«, niti ne govorimo. Glede okusa sta bila med sadnimi sokovi presenečenje domači grozdni sok iz šipona, pridelan v Dobrovniku na Goričkem, in sok izabele iz Gradu v istem krajinskem parku.
Na domače pijače je hotel pred poldrugim desetletjem opozoriti Boris Raztresen, gospodar iz Jankovičev pri Adlešičih v Beli krajini, potem ko so ob martinovanju v Črnomlju presenetljivo dobro ocenili okoli 20 vin z vinorodnih gričev Velika in Mala Plešivica, Priložnik in Kapele v okolici Adlešičev. Tri ali štiri leta so na njegovi domačiji ocenjevali vina iz adlešičke fare, potem so se odločili postaviti na ogled in preizkušnjo samo žganje, likerje in sadne sokove, ker teh pijač tod ni nihče ocenjeval. Zagledani v svoj krajinski park so povabili k sodelovanju pridelovalce iz še drugih krajinskih parkov, nekajkrat so poslali svoje opojne pijače kar iz sedmih, letos pa iz treh. »Bi jih bilo več, a se je letos zima tako podaljšala, da je treba zdaj loviti pomlad in za tekme ni časa,« pravi mož, na čigar domačiji so podelili priznanja.
Razen pozimi vedno v lanenih oblačilih
Boris Raztresen se je že zdavnaj odločil živeti na svoji kmetiji sonaravno življenje, skladno z belokranjsko tradicijo. Razen pozimi je vedno oblečen izključno v lanena oblačila, tudi klobuk ima lanen. Gostom, ki se napovedo, postreže s tistim, kar imajo tisti dan za obed domači. Piva ni pri hiši, za otroke so sokovi, za odrasle vino in žganjice, edina pijača, ki je na domačiji tuja, je kava, brez katere menda ni več življenja. Pri njem se najbolje spi na ličkanju, ki je na posteljah namesto vzmetnic, tisti meščani, ki hočejo še več prvinskosti, pa prenočujejo na seniku.
Uradni naslov kmetije je: Domačija domačih obrti Raztresen, Rim 5, Adlešiči. Na prostoru med stanovanjskimi hišami in gospodarskimi poslopji pogosto stojijo avtobusi: za nekaj ur pripeljejo slovenski učitelji učence na ogled kmetije, živali in kmečkega orodja, predvsem pa na predstavitev pridelovanja in predelovanja lanu, kar izvedo učenci iz prve roke pa tudi s filma.
Domačija stoji le nekaj sto metrov od reke Kolpe. Do nje pripelje magistralna cesta, ki se pri Podzemlju odcepi od ceste Metlika–Črnomelj in pelje v Adlešiče ter dalje vseskozi ob Kolpi do Vinice in mejnega prehoda s Hrvaško. Za vasjo Fučkovci stoji ob cesti kažipot v slovenski Rim, ki se začne le nekaj metrov od ceste.
Do leta 1945 so živeli v Rimu
»Skoraj desetletje sem se z uradniki prepiral, naj nam po desetletjih vendarle spet dajo staro ime Rim,« pravi Boris Raztresen. »Do leta 1945 smo živeli v Rimu, potem je oblast sklenila, da tako papeški vendarle ne smemo biti in so nas pripojili k sosednji vasi Jankoviči (s trdim č, da ne bo pomote!). Ker smo tako majhni, le kakšnih deset hiš nas je, so nas potem premeščali iz vasi v vas, v Griblje, Dolenjce in na Bedenj, dokler nismo pristali v Jankovičih – in dokler nisem začel bitke za Rim.«
V prastarih časih je v tej vasici kdo ve katerega imena živel neki Luka Kralj, ki je pogosto hodil v Italijo s trebuhom za kruhom. Kadar koli se je vrnil, je na vprašanje, kod je hodil, vedno odgovoril, da je delal v Rimu, zato so ga začeli imenovati Rimljan, zaselek, kjer je imel stalno prebivališče, pa Rim. Čeprav to ustno izročilo ni nikjer uradno potrjeno, je tako ostalo do konca druge svetovne vojne.
