Prvi krog volitev je bil 8. aprila 1990. Največ glasov je prejel Milan Kučan (44,4 %), sledil mu je Jože Pučnik s 26,6 % podpore, tretji je bil Ivan Kramberger z 18,5 %, medtem ko je Marko Demšar prejel 10,4 % volilnih glasov. Ob 83,51-odstotni volilni udeležbi nihče izmed kandidatov ni prejel večine glasov, zato je bilo treba za dokončno izvolitev opraviti še drugi krog volitev.
Po volitvah je izčrpanost za nekaj dni Ivana Krambergerja položila v posteljo; ležal je v ljubljanski bolnišnici dr. Petra Držaja, kjer se je lahko vsaj nekoliko oddahnil od naporne predsedniške tekme. In nato je spet presenetil. Tekmece, Milana Kučana, dr. Jožeta Pučnika (ki sta se uvrstila v drugi krog) in dr. Marka Demšarja je pred drugim krogom volitev povabil v svojo gostilno v Negovo in jih izdatno pogostil.V drugem krogu volitev 22. aprila 1990 je zmagal Milan Kučan z 58,59 % glasov, Jože Pučnik pa je prejel 41,41 % glasov. Člani predsedstva so postali Ciril Zlobec, dr. Matjaž Kmecl, Dušan Plut in Ivan Oman.
Pravzaprav je bil Ivan Kramberger na neki način pravi zmagovalec volitev. Dokazal je, da je lahko nevaren tekmec. Dejstvo je, da so si mnogi, ki so se mu prej posmehovali, zdaj oddahnili.
Ubili Ančko
Leta 1992 je spet napovedal kandidaturo za volitve v državni zbor in se znova z velikim zamahom lotil predvolilne kampanje. Spet je potoval po Sloveniji, včasih je v enem dnevu v treh krajih stopil na oder in govoril. Tudi o tem, da mu neznanci nenehno grozijo, napovedoval je, da tudi on lahko postane žrtev atentatorja, nekdo je podkrepil grožnje tako, da je na grozovit način umoril njegovo zvesto spremljevalko, opico Ančko. Kramberger je spregovoril tudi o tem, kako so ga na cesti nekje pri Šempetru v Savinjski dolini poskušali zriniti s ceste. Njegove izjave niso sprožile resnejših preiskav, policija se je odzvala le v primeru, ko ga je nekdo izsiljeval za večjo vsoto denarja. Nadlegovali so ga neznanci in ga prosili za denar, našel pa se je tudi izsiljevalec, ki je zahteval, da mu v Novo Gorico prinese 30.000 mark; tokrat so se organi zganili. Po nasvetu policije Kramberger o tem ni javno spregovoril, policija pa je grožnje tokrat resneje obravnavala. Ivan se je skupaj s kriminalistom odpravil v Novo Gorico ter na določenem kraju nastavil – prazno vrečko. Akcija, v kateri naj bi prijeli vztrajnega izsiljevalca, pa je propadla zaradi radovedne starejše ženske, ki je prazno vrečko pobrala in jo izmaknila izsiljevalcu pred nosom. Podrobnosti o tem dogodku so prišle na dan šele po Krambergerjevi smrti.
| Ivanov zavistni znanec Po prvem krogu volitev 1990, ki so bile zaradi Krambergerjevega visokega odstotka dobljenih glasov veliko presenečenje, se je oglasil eden od njegovih znancev, ki je med drugim dejal: »Če ne bi bilo mene, ne bi bilo Ivana Krambergerja!« Predstavljal se je kot nekdanji Ivanov ožji sodelavec, ki pa mu je očitno šel v nos volilni rezultat. »Malokdo ve, da dobrotnik v resnici sovraži ljudi,« je govoril. »Je egoist in tiran, ki se ne more rešiti posledic težke mladosti. V njem je nakopičeno sovraštvo, njegova duša je ranjena. Podoben je iraškemu Huseinu,« je ocenil Krambergerja. Ivan je odgovoril na obtožbe: »Naj govorijo o meni, kar hočejo, čeprav tudi kaj slabega. Tudi to je reklama. Sprejemam kritiko, toda ne od kogar koli. Seveda sem ga kdaj polomil, nekontrolirano govoril in izrekel tudi kakšno žaljivko. Vendar vse to le v dobro mojim Slovencem. Sicer pa se je znova izkazalo, da je dobrota sirota.« Takrat je še dejal: »Boril se bom do konca, potem pa bom vse skupaj spet povabil v mojo gostilno v Negovi. O denarju pa ne bi govoril; imam ga dovolj za močno volilno kampanjo,« je napovedal. Toda njegovo naslednjo kampanjo so 7. junija 1992 prekinili streli v Jurovskem Dolu |
Pločevina za zaščito
O grožnjah bratu je spregovoril tudi Ludvik Kramberger. »Ivan je veliko govoril o grožnjah. Tudi ko se je vozil naokoli s tistim doma sestavljenim rdečim bugattijem, se je nenehno oziral okrog sebe. In kot se je izkazalo, previdnost ni bila odveč.«
Leta 1991, ko ga je neznanec po telefonu povabil na nujno tiskovno konferenco v Ljubljani, je Kramberger slutil neprijetnosti; ženi Marjeti naj bi celo naročil, kje naj ga pokoplje, če se mu kaj zgodi, potem pa se je s svojim bugattijem odpravil na pot. Na cesti nekje pri Šempetru ga je grdo oviralo vozilo z italijansko registracijo, zapletel se je v nesrečo, toda kljub razbitemu avtomobilu je ostal nepoškodovan. Prepričan je bil, da ni šlo za navadno nesrečo. Preiskava pa je nekako obstala na pol poti. Brat pravi: »Po mojem mnenju je šlo res za nastavljeno prometno nesrečo. S strani ga je zrinil s ceste, Ivan je treščil, vrglo ga je naprej na volan, vendar se je končalo brez poškodb. Najbrž je bolj malo znano, da je Ivan zaradi različnih groženj kar sam poskrbel za lastno varnost. In to ga je verjetno obvarovalo pri tej nesreči. Ko je tega dne sedel v avto, si je namreč na prsi nadel zaščitno pločevino. Čez ploščo, ki jo je sam priredil za varovanje iz močnega materiala, lahko bi rekli nekakšen zaščitni jopič, je oblekel ovčje krzno za ublažitev morebitnih udarcev. To sem videl na svoje oči. Prek vsega tega je oblekel še usnjen plašč, vse skupaj je bila dobra zaščita, kar se je pokazalo pri omenjeni izsiljeni nesreči. Če ne bi bil tako zavarovan, bi ga volan prebodel, tako pa je Ivan zaradi plošče na prsih strl volan in ostal nepoškodovan. Po nesreči je presenetljivo hitro od zavarovalnice dobil kar precejšnjo odškodnino za poškodovano vozilo. Malo nenavadno je bilo, da so vse tako hitro uredili, kajti kot vem, so odškodnine sicer izplačevali mnogo počasneje,« pove Ludvik Kramberger.
Zadnje Ludvikovo srečanje z bratom
»Bila je sreda, nekaj dni pred usodnim dnem junija 1992. Šel sem k Ivanu na obisk, nesel sem mu jagode,« se spominja Ludvik Kramberger. »Rekel sem mu, da grem malo naokrog pogledat za gobe. 'Počakaj,' je rekel, 'grem s teboj.' Tudi malega Iveka je vzel na najin zadnji sprehod. Hodili smo okrog Negovskega jezera, ko je nenadoma zagledal mlado vrano, ki je padla v vodo in si ni znala pomagati. Dvignil jo je iz vode, stisnil k telesu, da jo pogreje, in tako jo je nosil vso pot okoli jezera. Pogovarjala sva se o različnih stvareh, seveda tudi o njegovih predvolilnih nastopih. In tudi takrat je, tako kot večkrat prej, izrazil svoj strah: 'Kaj, če se meni nekaj zgodi …' Čez nekaj dni, v nedeljo, 7. junija, se je zgodilo na zborovanju v Jurovskem Dolu.«
