Nika Barič že tretje leto nosi dres štirikratnega evropskega klubskega prvaka Spartaka iz Moskve. Ruska liga je daleč najmočnejša na stari celini, v njej se obrača največ denarja, 21-letna Trboveljčanka pa je tam najboljša podajalka. Z vsem spoštovanjem do Gorana Dragića in soigralcev – takega bisera med fanti Slovenija ne premore! Letos poleti bo Nika postavila nov mejnik v naši košarki, saj bo kot prva Slovenka zaigrala tudi v ameriški ligi WNBA, kamor se od junija do septembra (finale je oktobra) preseli mnogo najboljših igralk iz evropskih lig, tudi najboljše Američanke, ki sicer igrajo v Evropi.
Nogomet s fanti
Nika je bila poseben otrok, pripoveduje njen oče Nedeljko Barič: »Vedno je bila bolj fantovska. Živeli smo v bloku, nogomet in košarko pa je igrala proti fantom na igrišču za blokom.« Nasmehne se, ko se spomni, da ji velikokrat niso dovolili igrati – ker je bila boljša od njih.
V drugem razredu osnovne šole se je zapisala košarki. V trboveljskem klubu je igrala z dve ali tri leta starejšimi igralkami, leta 2007 pa se je preselila v Celje, kamor je prestopil tudi njen prvi trener Damir Grgič. Trenirala je tako rada, da je včasih trpela celo šola. Takrat je oče znal povzdigniti glas in morala je izpustiti kakšen trening. »Tako je jokala … Celo Damir nas je klical domov in prosil, da jo spustimo,« Nedeljko ne skriva, da je bil strog. Potem pa je 2006. v življenje in kariero osnovnošolke zarezala zahrbtna bolezen.
Nikin oče Nedeljko Barič je bil nogometaš trboveljskega Rudarja, igral je tudi dvoranski nogomet. Nekaj športnih genov je hčerki dala tudi mama Maja, saj je bil njen dedek (Nikin pradedek) Staš Budkovec odličen rokometaš Rudarja, njen oče pa nogometni sodnik. A Baričevi še niso rekli zadnje. Imajo tudi sina Nejca, košarkarja, ki je bil član kadetske reprezentance Slovenije, zdaj pa že trka na vrata mladinske izbrane vrste. |
Jeklena volja
Težave so se začele z nedolžno bolečino v ušesih. Zdravnica je opozorila na povečano ščitnico, testi pa so potrdili najhujše slutnje – Nika ima raka! Sreča v nesreči je bila, da so bolezen odkrili v zgodnji fazi. »To je bil velik šok za nas,« pravi 46-letni Nedeljko. »Sam sem se še nekako zadrževal, žena se ni mogla … Nika pa je ponavljala le to, da se lahko zgodi vse, samo košarke ne želi zapustiti.« Na srečo je imela dobro zdravniško oskrbo, dr. Marko Hočevar je z ekipo uspešno odstranil rakasto tkivo. »Položaj ni bil lahek. Takrat si želiš živeti in ozdraveti ter čim prej oditi iz bolnišnice,« se Nika spominja tistih dnevov.
»Ko je prišla domov, ni imela moči. V sebi je imela jod, ki je bil posledica postoperativne terapije. Rekli so nam, da je bolje, da je ves čas izolirana, saj sevanje ni dobro za ljudi v njeni bližini,« razlaga oče Nedeljko, vendar, prizna, zdravniških navodil niso upoštevali. Ni je mogel pustiti same doma, ko je hotela ven, med ljudi, v naravo. »Kar nesel sem jo v dvorano Polaj na košarkarsko tekmo, tako si je želela.« Z jekleno voljo in zaradi dobre telesne pripravljenosti je premagala bolezen, čeprav mora še vedno redno jemati tablete, redne so seveda tudi kontrole. Baričeve je Nikina bolezen še bolj povezala. »Po taki preizkušnji drugače gledaš na življenje,« povedo.
Iz Rusije v Ameriko
Po boju za življenje se je njena košarkarska kariera strmo vzpenjala. Že 2007. je debitirala v članski vrsti Athleta Celje, leto za tem je zaigrala za slovensko reprezentanco, nato je mladinsko reprezentanco popeljala iz divizije B v A. Na evropskem prvenstvu 2010. so bile naše mladinke odlične četrte, Niko so izbrali za najboljšo igralko turnirja, za nameček pa še za najboljšo mlado igralko stare celine. Prelomnica v karieri je bila selitev v moskovski Spartak. V prvih dveh sezonah se v vrstah ruskega prvaka ni naigrala. »Zdi se, da mi v klubu niso dovolili takoj odrasti. Kalila sem se in potrpežljivo čakala na svojo priložnost. Izplačalo se je,« se ozre nazaj. Zdaj je prva organizatorka igre, ekipa zaseda drugo mesto v državnem prvenstvu, Nika pa je prva podajalka lige (povprečno 5,7 podaje na tekmo). »Priznam, do tega trenutka niti vedela nisem, da sem prva asistentka. So pa taki podatki potrditev, da sem na pravi poti.« Zaradi odličnih iger je februarja 2012 Niko Barič na tako imenovanem naboru severnoameriške lige WNBA izbral klub Minnesota Lynx, dvakratni zmagovalec lige v zadnjih treh letih. »WNBA ji je pisana na kožo. Igra se hitro in atraktivno,« poudarja njen nekdanji trener Grgič.
Čeprav po dveh letih in pol v Moskvi tekoče govori rusko in ji je velika dežela močno prirasla k srcu, že nestrpno čaka na debi v najmočnejši ligi na svetu. »V ZDA si res želim igrati,« odločno sklene Nika.