Izposoja e-knjig se je v enem letu podvojila

Mag. Breda Podbrežnik Vukmir je dolgoletna direktorica kamniške knjižnice in pobudnica številnih akcij, ki so jih do zdaj pripravili v knjižnici. Lani je prejela Čopovo diplomo, najvišjo slovensko nagrado za izjemne uspehe v knjižničarstvu.

Kakšen je položaj knjižnic danes, malo manj kot desetletje po tem, ko smo začeli govoriti o krizi. Ta se je zagotovo dotaknila tudi vašega dela.

Najprej je tu zmanjševanje finančnih sredstev tako od ministrstva za kulturo kot tudi nekaterih lokalnih skupnosti. V Kamniku lokalna skupnost ni zniževala sredstev, drugje so se knjižnice soočile s precej globokimi rezi, kupuje se manj knjig, manj je novih storitev. Pozna se pri zaposlovanju, saj so kolektivi v povprečju kar precej stari, ker ni novih zaposlitev. Kljub vsemu so knjižnice zelo živi organizmi zaradi narave svojega dela, še vedno pa niso ogrožene, ker ljudje potrebujejo knjige in dialog z velikimi duhovi našega in preteklega časa.

Imajo knjižnice danes možnosti za svoj lastni razvoj, prostorski in kadrovski?

To je danes omejeno, zlasti kadrovsko smo omejeni zaradi varčevalnih ukrepov. Zato smo zaposleni v povprečju kar stari in žal mi je zaradi naših mladih kolegov, da se ne morejo vključevati v naše delo. Vem, da se v Sloveniji pripravljajo gradnje novih knjižnic ali prenove knjižničnih stavb, kjer lokalna skupnost prepozna knjižnico kot pomemben prostor druženja. Tako se kaže, kakšna ta lokalna skupnost je. Razvojni potencial vidim v stroki, razvoju novih storitev, usmerjenih k uporabnikom bolj kot k zbirkam, pa tudi v povezovanju.

Ustanoviteljice knjižnic so občine. Kako sodelujete s občino Kamnik?

Dobro. Najpomembneje je, da imamo stabilno financiranje, prav tako dobro sodelujemo z občino Komenda, saj sta obe občini ustanoviteljici naše knjižnice. Poleg knjižnice v Kamniku imamo namreč še enote v Šmarci, Motniku in Komendi, omeniti moram še potujočo knjižnico, ki je čisto poseben servis z individualnim pristopom. Naši uporabniki jo imajo zelo radi. Gre po vaseh, tudi po bolj oddaljenih, ima svoj vozni red. Uporabljajo jo ljudje, ki niso tako mobilni kot v mestnem okolju. So zelo hvaležni in veseli, ko se knjižnica pripelje do njih. Na to knjižnico smo zelo ponosni, odzivi na naše delo so zelo lepi, tudi zaradi naše bibliotekarke Mojce Kosirnik, ki je potujoči knjižnici zvesta že od začetka.

Sodobne elektronske naprave, kot so računalniške tablice in pametni telefoni, vse bolj vdirajo v naša življenja. Kako to vpliva na bralno kulturo?

Opažam, da so ljudje postali površni bralci, ker smo navajeni po površini pregledovati spletne strani in ne gremo več v globino. To se bo seveda poznalo pri dojemanju zlasti kompleksnejših in daljših leposlovnih besedil. Druga stvar, ki ni nujno povezana z elektronskimi mediji, je, da izposoja gradiva v knjižnicah pada. Sicer zelo podpiram elektronske knjige, ker so veliko bolj praktične, izposoja je zelo preprosta, dostopne so 24 ur. Izposoja e-knjig se je v enem letu – tako opažamo pri nas – podvojila. Nekaj časa je trajalo, da so jih ljudje sprejeli.

Kako ste šle knjižnice v korak s časom, torej tudi z e-knjigo? Je bilo treba knjižnice dodatno opremiti zaradi vseh teh novosti?

Vse poteka prek spleta, zato dodatna oprema ni bila potrebna. Za izposojo e-knjig smo nabavili nekaj bralnikov, zdaj tega ni več treba, saj imajo ljudje v glavnem že vsi svoje. Računalniška oprema je naša šibka točka, ker se hitro kvari, poleg tega nimamo dovolj denarja, da bi jo posodabljali. Knjižnica ni samo izposojevališče, ampak postaja čedalje bolj prostor, kjer se ljudje interesno združujejo. Tu se kuje socialni kapital, kajti v knjižnici se ljudje tudi učijo, pri nas je izjemno zanimanje za računalniške tečaje. Knjižnica ni povezana samo z bralno, ampak tudi z informacijsko pismenostjo.

Kakšna je vloga šol danes pri bralni kulturi? Šole nimajo tako bogatih knjižnic.

V nekaterih šolskih knjižnicah zaradi finančne krize knjig sploh ne kupujejo več. To se bo čutilo v bralni kulturi, čeprav podatki mednarodne raziskave PISA kažejo, da se je bralna pismenost slovenskih učencev izboljšala. Težko bi ocenjevala vlogo šole pri razvoju bralne pismenosti. Je pa res, da je že od nekdaj otroke odbijalo tisto, kar so morali obvezno brati. Bralno kulturo, torej odnos do branja, bi lahko izboljšali v sinergiji med šolami in knjižnicami, predvsem pa družinami. Bralna kultura je presežek, brez katerega ni ustvarjalne in razvojne družbe. Nujno je, da človek osebnostno, intelektualno zori in se oblikuje, tudi kritično.

Tudi odrasli imajo svojo bralno značko.

Bralna značka za odrasle se je začela v ptujski knjižnici in se potem razširila na Primorsko. Izkazalo se je, da se ljudje zelo radi povezujejo v skupine, na podlagi skupnih interesov, da branje ni samotarsko. Ljudje radi delimo doživetja ob branju in tega zagotovo manjka. Tudi pri nas imamo tako bralno značko, ki se imenuje Srečanja. Imamo kar nekaj skupin, tudi po vaseh, kjer so se zelo dobro prijele. S tem dajemo branju posebno mesto v našem življenju.

Knjižnica ni samo prostor za izposojo knjig, temveč je v zadnjih letih postala tudi pomemben prireditveni prostor, prav tako prostor za izobraževanje.

Knjižnica je zelo pomemben kulturni prostor za vsako lokalno skupnost. Včasih smo rekli, da je to informacijski center, danes informacije lahko zberemo doma. V knjižnicah jih lahko pomagamo najti ali ovrednotiti. Ljudje smo socialna bitja, ker radi delimo mnenje in se učimo od drugih. In to knjižnica omogoča z različnimi storitvami in dejavnostmi. Na prireditvah se ljudje srečujejo z avtorji, novimi knjigami in novimi idejami, spodbudami. Organiziramo različna izobraževanja, pozornost namenjamo ljudem s posebnimi potrebami, prav tako starejšim. Naša srečanja ob knjigah so bila sprva namenjena starejšim. Ugotovili smo, da imajo ta srečanja za njihovo življenje neko pozitivno dodano vrednost. Da, knjižnice so prostor srečevanja ljudi, idej in mnenj.