Izolska voda zdravilo za jetra, kožo in kosti

Voda, ki ponikne nekje na Krasu (na Kraškem robu ali v Podgrajskem podolju), pronica globoko pod zemljo in privre na dan na morskem dnu pred Izolo. Potapljači Luke Koper in nekaj raziskovalno razpoloženih zanesenjakov so v letih 2002 in 2003 odkrili kar osem termalnih vrelcev tople vode pod morjem med Izolo in rtom Ronek. Gre za izvire vode, ki smrdi po žveplu, njena temperatura pa sega čez 30 stopinj Celzija. Doslej so njeno toploto izmerili le na površini in ji tam (nekoliko ohlajeni) namerili 29,3 stopinje. Odkritju bi bilo treba nameniti veliko več znanstvene in naravovarstvene pozornosti.

O izolskem izviru žveplene vode je že leta 1650 pisal Giacomo Filippo Tommasini, škof iz Novigrada. Poročal je, da zdravi kostne in kožne bolezni, srbečico, bolezni jeter in črevesja. Ob domnevi, da so vode podmorskih izvirov pred Izolo podobne tistim iz Istrskih Toplic blizu Buzeta v notranjosti Istre, bi lahko predvidevali, da bi bile tudi termalne vode pri Izoli uporabne za zdravljenje revmatičnih in dermatoloških obolenj ter za bolezni zgornjih dihal, za ginekološke potrebe in za splošno rehabilitacijo.

Geograf Jože Žumer je v Geografskem obzorniku poročal, da so najmočnejši izvir za termalno zdravilišče uporabili že leta 1829. Kot je znano, gre za prvo turistično ponudbo na Koprskem sploh, kar daje Izoli zgodovinsko prvenstvo med turističnimi kraji ob naši obali. Pravi turistični plakati so že pred skoraj 200 leti vabili Tržačane na enodnevno potovanje s parnikom s kolesom ob boku in na kopanje v termalnem zdravilišču. Vodo so morali dodatno ogrevati.

Prvo zdravilišče s kopališko zgradbo in dvorano so odprli leta 1824, tri leta pozneje pa še drugo, večje. Vzroki zaprtja obeh objektov komaj kakih 40 let pozneje niso natančneje znani. Navajajo, da je izvir presahnil med miniranjem za tovarniško stavbo tovarne ribjih konzerv Delamaris ali pa je bilo dodatno ogrevanje prehladne izvirske vode predrago. Morda je k zaprtju prispevala tudi konkurenca Istrskih Toplic, s podobno, a precej toplejšo vodo.

Vendar terme niso poslovale uspešno in že leta 1888 je Luigi Morteani zapisal, da o termah ni več nobenih ostankov. Iz zgodovinskih zapiskov je mogoče razbrati, da so terme zaprli, zato ker je bila temperatura termalne vode prenizka (od 23 do 27 stopinj Celzija). V hotelu, ki je bil zgrajen ob termah, je leta 1888 že delovala francoska tovarna za predelavo rib, pozneje znana kot Ampelea.

V Izoli niso bili edini, ki so izkoriščali termalno vodo iz podmorskih izvirov. Z nadaljnjim raziskovanjem geotermalnih potencialov se zdaj ukvarjajo v koprskem podjetju Harpha Sea. Zdaj natančno vedo, da je samo na črti med Izolo in Debelim rtičem na dnu morja deset vrelcev tople vode. Ta dosega temperaturo komaj 30 stopinj Celzija, v večjih globinah pa pričakujejo tudi 60 in več stopinj.

Koprsko podjetje je med drugim v letu 2013 izvedlo temeljite raziskave podzemlja pod morskim dnom na globinah do pet in celo 10 kilometrov. Analize so pokazale, da gre za razpoke in prelomnice, v katerih so večje količine tople vode, ki bi jo lahko izkoriščali. Pri Gradežu že imajo vrtino, ki sega celo več kot 3000 m globoko, in tam črpajo toplo vodo s temperaturo od 42 do 45 stopinj Celzija. Znanstveniki ocenjujejo, da je v podzemlju pod slovenskim morjem na kakih 1000 m globine zagotovo dovolj tople vode, v povprečju s temperaturo okoli 40 stopinj Celzija.