Iznajdljivi šakali radi oberejo celo vinograd

LJUBLJANA – Odkar je nekje sredi osemdesetih začel svoj pohod iz Dalmacije proti severu in verjetno konec osemdesetih prestopil mejo s Slovenijo, prvič so ga opazili na Obali, ne vemo prav dobro, kaj bi z njim.

Najprej je seveda šlo za le nekaj šakalov, opazili so ga le tu in tam, in večje škode ni bilo. Zato smo o tem izjemnem lovcu in velikem oportunistu, saj si hrano najde povsod, tako v naravi kot tudi v urbanem okolju, govorili le bolj kot o pravljici.

Toda zlati šakal (Canis aureus) se je v Sloveniji zelo dobro prilagodil in v pičlih dveh desetletjih poselil skoraj celotno ozemlje države.

Sicer je tujerodna invazivna vrsta, toda po habitatni direktivi EU iz leta 1999 jo je treba obravnavati tako kot vse druge »domače« vrste, kar je po svoje razumljivo, saj se v naravi vse giblje in seli, čeprav nam včasih to ni prav pogodu.

Od Obale do Prekmurja

Koliko je šakalov v Sloveniji, nihče ne ve natančno. Dr. Hubert Potočnik z oddelka za biologijo biotehniške fakultete nam je povedal, da po dosedanjih opažanjih in analizah šakal v Sloveniji stalno naseljuje štiri območja. »Prvo je območje Vipavske doline, Soške doline, Krasa in Obale. Drugo je Ljubljansko barje, kjer so ga zelo zgodaj opazili, in od tam se je verjetno razselil proti Kranju, Sorškemu polju in Komendi, na drugi strani pa proti Cerniškemu jezeru in Planinskemu polju. Tretje območje je Krško polje, kjer ima zaledje v gozdu, hkrati pa relativno ugoden dostop do vasi. Četrto območje je Bela krajina in recimo temu peto celotno Prekmurje.«

Na teh območjih so definirali družine, a ga občasno ali pa vse pogosteje opažajo povsod drugod po Sloveniji.

Potočnik pove, da so ocene o številu živali za zdaj nenatančne in v veliki meri ugibanje. »Spomladi smo izvedli prvo sistemsko opazovanje oziroma preštevanje. Novembra bomo izpeljali drugo in konec leta bomo imeli podatke o številu reproduktivnih družin.«

Malce z zadržkom, pa vendarle, dr. Potočnik ocenjuje, da je v Sloveniji od 50 do 60 šakaljih družin, kar pomeni od 200 do 300 šakalov.

Kot rečeno so iznajdljivci, oportunisti, da jim ni para, kot denimo vrana ali galeb med pticami, znajdejo se tako v gozdu, na kamnitem krasu kot tudi Cerkniškem jezeru, Ljubljanskem barju ter preoranih prekmurskih ravnicah.

Zato šakala relativno pogosto opažajo kmetje in lovci. Običajno ga je videti ob robu gozda ali sredi travnika blizu kakšne kmetije.

Potočnik pove: »Ker gre za novo vrsto in ga še ne poznamo dovolj, so ga ljudje pogosto zamenjevali z lisico. Rekli so: Videl sem čudno lisico!«

Šakal je nekoliko večji od lisice, ima daljše noge, ki mu omogočajo izjemno gibanje; na uro lahko preteče 16 kilometrov.

»Je skoraj vse, male sesalce, mrhovino, ostanke hrane okoli naselij, sadje, ne boste verjeli, tudi grozdje v vinogradu. Imamo zgodbe iz Gruzije, kjer so se kmetje jezili, češ da jim je pojedel vse grozdje v vinogradu, kar je seveda pretirano.« Toda kjer je dim, je tudi ogenj, šakali med drugim dejansko jedo grozdje in se potikajo po sadovnjaku okoli hiše, grizljajo odvržene kosti in podobno.

Do 4000 evrov škode na leto

Šakal do nedavnega ni povzročal večje škode, saj, kot rečeno, je specializiran za male sesalce, mrhovino in ostanke hrane, seveda pa mu tekne tudi zablodela kokoš v sadovnjaku ali jagnje na pašniku.

Med letoma 2014 in 2016 so prijavili od 3 do 12 napadov na domače živali na leto, tako je v omenjenem obdobju povzročil za od 2000 do 4000 evrov letne škode, kar trenutno ni razlog za skrb.

Kljub temu se šakal hitro, morda prehitro širi. Lovci ga namreč vse pogosteje videvajo, biolog dr. Boris Kryštufek predlaga premišljeni odstrel.

Čeprav je zavarovana vrsta in se ga ne strelja, bi ga tudi po mnenju dr. Potočnika lahko upravljali po zakonu o divjadi in lovstvu, kar poenostavljeno pomeni, da bi za odstrel na podlagi ocene in letnega načrta skrbele lovske družine. Prej ali slej bomo morali ukrepati.