Izmučen sem, je potožil najmlajši, potem ko smo se v petek, trinajstega, komaj privlekli do ljubega nam ognjišča. Samo dvojna doza risank pa nutele bi ga še postavila pokonci, zato nas je starše seveda zanimalo, od česa je tako hin. Od tečajčka plavanja, telovadbe v šoli, morda ustvarjanja v podaljšanem bivanju? Neee, od avtoceste, je izdavil zmatrani junak. Hotel je povedati: od cijazenja od Ljubljane do Grosuplja (in zadrževanja kakanja, v oklepaju).
Če v okenci na spletni strani kraji.eu vstavimo omenjena dva kraja, se izpiše: 19 KM (0 h 23 MIN). Mi štirje pa smo se zadnjič, na prvi in do zdaj edini pravi sneženi dan v letošnji sezoni, 19 kilometrov od glavnega mesta do doma namesto normalnih 23 minut vozili debelo uro in pol! Ja, res je bil sneg in led in s(m)o vozili kot po jajcih, ampak to seveda ne more biti razlog takega zastoja. In tudi ni bil. Kot že tolikokrat smo nasrkali zaradi tovornjakarjev, ki so ob nekaj centimetrih plusa in nekaj stopinjah minusa v golovškem klančku cepali kot muhe. In ustavili ves promet za sabo, dokler jih niso bodisi izločili iz prometa bodisi zvlekli s ceste. Kot smo pozneje lahko n-tič poslušali po radiu, so imeli ali napačno naložen tovor ali neprimerno opremo. Kot bi šli v papučah na severni tečaj, na primer.
Sicer mi ni jasno, kako lahko poklicni kamionarji krenejo z letnimi ali zlizanimi gumami na pot sredi januarja, mi pa tudi to ni jasno, da se jih ne da že na vstopih v Slovenijo s kako večjo štih probo preveriti, kako so opremljeni. Ne nazadnje so vremenkoti kar dolgo napovedovali sodni, pardon, snežni dan. No, začepljen pred Golovcem sem se tudi spraševal, kje so policisti, kje so darsovci, kje so vsi. Samo na radijskem valu je kak voznik sporočal vozniku. Preko pomirjujočega in žametnega glasu špikerja Mihija, kajpak.
Se spomnite hude prometne nesreče v Planici, ko je šofer kombija zaradi zamrznjenih šip spregledal smučarskega skakalca med treningom? Takoj v tednu po nesreči je policija izpeljala akcijo kontrole čistosti stekel. Super, ampak kdaj so jo pa nazadnje pred odmevno nesrečo? Žal: pri nas najraje zvonimo po toči. Nasrkali smo zaradi nekaj centimetrov plusa in nekaj stopinj minusa.
