Izmislil si je pokal in še izrezljal kolajne

Komaj dve leti po tistem, ko je bila svetovna premiera svetovnega pokala v alpskem smučanju, na katerem je v vseh treh panogah, kolikor so jih takrat pripravili, smuku, slalomu in veleslalomu, zmagal Francoz Jean-Claude Killy, je samozavestni smučarski in tudi siceršnji športni navdušenec Emil Novinec iz prastare Škofje Loke zabrenkal rojakom na pravo struno. Potem ko je takratni tehnolog v tovarni ELRA, poznejši Iskri v Retečah pri Škofji Loki, sicer pa tudi smučarski učitelj organiziral vrsto sindikalnih smučarskih tečajev in na strmini za gradom več tovarniških tekmovanj, se je neumorni športnik odločil na gorenjski način konkurirati širnemu smučarskemu svetu.

Po eni strani ga je veselilo, da je vsako zimo naučil veliko kolegov smučanja, po drugi pa mu je šlo na živce, da ga je marsikateri njegov učenec na sindikalni tekmi premagal. Zato se je leta 1969 pred koncem zimske sezone in tretje leto svetovnega pokala v alpskem smučanju odločil v rojstni Loki pripraviti pokal po svoji meri. Za svoje tečajnike in druge tovarniške smučarje, ki so bili na sindikalni tekmi slabši od njega, je organiziral 1. maja na Starem vrhu prvi pokal v veleslalomu, ki ga je imenoval po sebi Jordanov pokal – še sam ne ve, kdaj in zakaj so ga iz Emila prekrstili v Jordana. »Hudičevo dober bi moral biti, kdor bi me premagal,« se je hvalil. V konkurenci je nastopilo pet tekmovalcev, zunaj konkurence, se pravi tistih, ki so bili boljši od učitelja in v glavni dirki niso smeli nastopiti, enajst. Jordan je bil na glavni tekmi drugi za Dragom Kisovcem, zunaj konkurence pa je bilo boljših od zmagovalca kar pet smučarjev, ki so pridrveli na cilj prej kot v času zmagovalca, ki je bil 26,6 sekunde. Vsem šestnajstim je podelil kolajne akademski slikar iz Poljanske doline Ive Šubic, največje, ki jih je iz češnjevega lesa lastnoročno izrezljal oče pokala Jordan, so kajpada dobili trije najhitrejši v konkurenčni dirki, za katere so pripravili zmagovalni oder: tretji je stal na malo blatni in malo zasneženi zemlji, drugi na prazni gajbi pira, zmagovalec pa na stolu, ki so ga prinesli iz planinske koče ali gostilne, v kateri je organizator in prva leta tudi edini mecen tekmovanja Jordan plačal fešto. Vsak nastopajoči je dobil pol klobase z zaseko, najpočasnejši je dobil célo klobaso in liter vina, zmagovalec pa je plačal rundo pijače.

Tako je bilo celih trinajst let, ko je teoretično nepremagljivi Jordan zmagal le dvakrat, in pri teh dveh zmagah je ostalo vse do zadnjega, 25. tekmovanja leta 1993, ko je bilo bodisi na Starem vrhu bodisi na Soriški planini, pač odvisno od snežnih razmer, ob koncu sezone vsakoletno tekmovanje za Jordanov pokal. Ker je bilo nastopajočih vsako leto več in ker organizator ni več zmogel stroškov (eno leto je moral plačati celo sneg, ki so ga v zgodnji pomladi narinili na ozko progo), je uvedel startnino, nad katero pa se ni nihče pritoževal, saj je šla do zadnje pare za organizacijo dirke. Nekajkrat je sodeloval kot starter in sodnik, 27. marca 1985 pa celo kot predtekmovalec tudi takrat najboljši smučar iz Loke Boris Strel. Jutri bosta od njegove smrti minili dve leti.

V celoti je v četrt stoletja tekmovalo na Jordanovem veleslalomskem tekmovanju več kot 500 smučarjev. Čeprav si je duhovni oče Jordan tekme zamislil po svoji, gorenjski meri, se ni nad njegovimi pravili nihče pritoževal. Niti takrat ne, ko je pravila dopolnil s členom, da dobi leseni pokal z vgraviranimi imeni vseh dotedanjih zmagovalcev v trajno last tisti, ki zmaga na dirkah trikrat – sam je bil dotlej dvakrat prvi. Svoje tretje zmage ni nikoli dočakal, doma pa hrani tisti pokal, ki ga bo nemara dobil smučar, če bodo kdaj v starodavni Loki vnovič obudili v življenje ta družabni in športni dogodek, kot so po dolgih letih pasijonske igre.