LJUBLJANA – Petčlanski nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki ga od letošnjega julija vodi Damjan Belič, je na svoji 2. izredni seji (26. oktobra) odpoklical prejšnjo upravo SDH, v kateri sta bila Matej Pirc in Matej Runjak, ter hkrati imenoval novo, ki ji bo poslej predsedoval Marko Jazbec. To je znano. Čemu bi se slepili, ker je doseganje ciljev, ki jih SDH zasleduje pri upravljanju kapitalskih naložb slovenske države, nedvomno pomembno za slovenske davkoplačevalce (SDH naj bi namreč čim bolj smotrno in učinkovito bdel nad zaželenim povečevanjem vrednosti državnih naložb, zagotavljal čim višje donose in uresničeval tudi še druge morebitne strateške namere v zvezi z naložbami, ki so pač opredeljene kot strateške), je prav gotovo tudi pomembno, kdo, kot temu še najpogosteje pravimo v žargonu, v resnici drži roko nad tistimi, ki, ker se je pač tako v nekem hipu odločila vladajoča politika, usmerjajo delo SDH.
Mar ni vlada skupščina?
Še nekaj je treba vedeti in že vnaprej upoštevati: vsi tisti, ki trdijo, da se oblastniki niti nimajo časa ukvarjati z SDH oziroma da je zanje tako ali tako pomembno samo to, da SDH uspešno posluje, se žal sprenevedajo oziroma poskušajo zavestno zavajati slovenske javnosti. Zakaj? Zato, ker je Slovenski državni holding v stoodstotni državni lasti, v vlogi njegove skupščine pa je, natanko tako, ministrski zbor. Skupščina SDH je namreč vlada premierja dr. Mira Cerarja. Še drugače povedano: zdajšnji nadzorni svet SDH je zato za člane nove uprave SDH lahko izbral le tiste, ki so očitno tudi po mnenju koalicijskih kadrovikov bili še najustreznejši, najboljši kandidati za to vlogo. Da je bilo tako in nič drugače, nam pove še en kazalnik: predstavniki vladne koalicije so se skoraj povsem izognili komentiranju nove uprave SDH. Če ta ne bi bila po njihovi meri oziroma okusu, bi se zagotovo oglasili. So pa sočasno predstavniki opozicije (od predstavnikov SDS in NSi do nekdanje premierke mag. Alenke Bratušek in, ne nazadnje, nesojenega Cerarjevega notranjega ministra, strokovnjaka mednarodnega ugleda na področju boja proti korupciji, klientelizmu in nepotizmu dr. Bojana Dobovška) bili in so še vedno zelo zelo kritični do vladnega kadrovskega cunamija na SDH. Bratuškova je dejala, da je žal Cerar »kljub temu da je obljubljal, kako se bo temu uprl, podlegel lobijem in neformalnim centrom moči«, in dodala, da bodo ti neformalni centri moči najverjetneje že v kratkem prav skozi SDH reševali vodstvo Save. Ups. No, a tudi po mnenju poslanca Združene levice dr. Mateja Tašnerja Vatovca nova imena v upravi SDH ne vzbujajo prav nikakršnega zaupanja, marveč le potrjujejo, da gre za še en kadrovski eksces in najbrž tudi »neke osebne interese finančnega ministra dr. Dušana Mramorja«.
Sporočilo dvema Matejema
Skratka, na takšne kritike in opozorila se je preprosto moral (po službeni dolžnosti, povsem pričakovano) odzvati predsednik nadzornega sveta SDH Damjan Belič. Kaj pa je povedal? Marsikaj nenavadnega (ne najbolj prepričljivega) in tudi nekaj nadvse pomenljivega, četudi le med vrsticami. Da je nadzorni svet za člane nove uprave SDH potrdil najkakovostnejše med 46 kandidati. Da noben kandidat iz tujine ni bil boljši od izbranih, saj gre tudi za to, da vsi člani uprave tekoče obvladajo slovenski jezik. Da niti on (kaj šele politika) ni vnaprej vedel za sklic 2. izredne seje nadzornega sveta SDH. Čeprav bi, ker je bil tudi član nominacijske komisije, za to moral vedeti? Da sta že dozdajšnja, po novem že zamenjana člana uprave SDH Matej Pirc in Matej Runjak sicer uspešno in zelo korektno opravljala svoje delo. Zakaj ju je potem sploh bilo treba na vrat na nos zamenjati? Da pri zamenjavi zagotovo ni šlo za politično spodbujeno potezo, saj vladajoča politika nanjo ni mogla vplivati. In še pomenljivo Beličevo sporočilo Pircu in Runjaku med vrsticami: novo vodstvo SDH zdaj res pričakuje, je dejal Belič, da bosta v nadzornih svetih različnih državnih naložb (v Cinkarni Celje, Zavarovalnici Triglav, Gen Energiji, novomeški Krki) ponudila odstop, vendar to nujno še ne pomeni, da bi SDH njun odstop tudi sprejel. Lahko pa, da bi ju. Če?
Oba, novi šef SDH Marko Jazbec in zdajšnji prvi mož Save Matej Narat, sta izkušnje in zaveznike nabirala že v NLB, prvi pa se je nazadnje na vrh SDH povzpel prav iz fotelja predsednika uprave Hotelov Bernardin, ki jih v celoti upravljavsko obvladuje Naratova Sava. Dejstvo je, da so na najpomembnejše funkcije v zadnjem času s podporo politike imenovani predvsem nekdanji »najboljši kadri NLB«. Kot da bi bili davkoplačevalci kar koli dolžni NLB, ne pa NLB davkoplačevalcem dolžna poldrugo milijardo evrov. Najpomembnejši državni sekretar Cerarjeve vlade Metod Dragonja je v času, ko je nastajala črna luknja NLB, vodil predstavništvo NLB v Moskvi, a ne? Novi prvi mož ljubljanskega UKC dr. Andrej Baričič je bil prvi nadzornik NLB prav v času, ko je v vodstvu NLB bil Marko Jazbec. Tudi predsednik upravnega odbora DUTB dr. Marko Simoneti konec koncev prihaja iz NLB. Če naštejemo le nekatere. Medtem ko je Jazbečeva žena mag. Saša Jazbec zgolj generalna direktorica direktorata finančnega ministrstva za proračun. Na položaju, ki ga je mag. Alenka Bratušek zasedla, ko je finančno ministrstvo vodil dr. Andrej Bajuk, in kjer je bila še, ko je vlado že vodil Borut Pahor. Še eno naključje: ko je Jazbec še vodil Hotele Bernardin, je, kot je septembra poročal MMC RTVS, tja za pomočnika direktorja prišel Cerarjev tesni politični sopotnik Jure Leben. Tisti Leben, ja, ki je, ko je javnost izvedela, da se je neupravičeno (lažno) izdajal za magistra znanosti, vendar šele na Cerarjevo prošnjo, odstopil s položaja državnega sekretarja ministrstva za okolje in se začasno prelevil v svetovalca SMC. |