Tistim, rojenim med letoma 1980 in 2000, pravimo generacija Y, poimenovani so tudi kot milenijci. Ne brez razloga so ji mnogi pri nas nadeli vzdevek izgubljene, zavožene generacije. Kajpak ne po njihovi krivdi, vsaj zvečine ne. Lahko bi bili tudi generacija X, s črko torej, ki najbolj nazorno pooseblja neznanko. Kajti teh v njihovem življenju kar mrgoli. Vsaj v deželici pod Alpami je tako.
Kriva je država, zanjo so bili mladeniči in mladenke, gospodiči in gospe, ki danes štejejo med dvema in štirimi desetletji, poskusni kunci in podgane. Na njih so se učili ministri, sekretarji, uradniki vseh vrst. Vzemimo za primer izobraževanje. Država nam je tista leta kot edino zveličavno prodajala spoznanje, kako nujen za narodovo blaginjo je nenehni dvig izobrazbene ravni. Rojevale so se gimnazije, za pohano piško stavim, da jih imamo že vsaj toliko kot cerkva. Domala polovica slovenskih najstnikov je postala gimnazijcev. In posledice? Neusmiljena statistika kaže, da je danes v Švici, Nemčiji, Avstriji, na Nizozemskem brezposelnih okoli 5 odstotkov mlade generacije, pri nas med 15 in 17. Ker imajo naštete države tako imenovani dualni sistem izobraževanja. Po osnovni šoli torej kombinacijo strokovne šole ter prakse v zasebnih in državnih podjetjih. V gnilem socializmu smo temu rekli vajeništvo. In tako je srečne socialistične vajence v nekdaj idilični deželici pod Alpami zamenjala nesrečna gimnazijska generacija Y. Tu in tam se je le dobro spomniti, da je Noetovo barko zgradil vajenec, Titanik pa šolani veleum.
Bolj ali manj logično nadaljevanje tovrstnih izobraževalnih zablod pa je dva dni staro oznanilo Eurostata, Evropskega statističnega urada, o tem, kdaj milenijci zapuščajo svoje domove. Mesečni zaslužki slovenske generacije Y so primerni njihovi izobrazbi in stopnji zaposlitve, v poprečju dosegajo bruto 1300 evrov. Na Finskem denimo je ta znesek dvakratnik slovenske številke. Nič čudnega, če naša mladež svoje starše in domove zapušča šele tam blizu tridesetih. Če sploh. Ker pač nimajo denarja, edina možnost je najem kredita. Pa še to le, če je posredi dovolj ljubezni, da se za tak korak odločita bodisi ona in on, on in on bodisi ona in ona, pomembno je, da vsak s svojimi prihodki. In Finska? Njihovi milenijci odrinejo v svet že kmalu po dvajsetih. Nam pa oblast še zmeraj vceplja v glavo, kako dobri smo. Ker smo najboljši med najslabšimi?