DOLENJSKE TOPLICE – »Celih 27 let sem delala v Novolesu, potem smo lansko leto izvedeli, da bo vse skupaj vrag vzel, da bodo fabriko zaprli,« nam je pod domačo brajdo v Gorenjih Sušicah pri Dolenjskih Toplicah pripovedovala 44-letna Majda Kavšček. Zadnja leta je bila delovodja v sestavljalnici: »Po svoje sem v delu uživala. Že po naravi nisem mirna, nikoli mi ni bilo težko zjutraj vstati.« Ko je morala ostati doma, je zjutraj pred njo stal prazen dan. »Nisem vedela, kaj bi. Obrnila sem se okoli sebe in se napotila na vrt, ki sem ga sicer obdelovala po službi.«
Plača ni bila velika, vendar je bilo za sol, poper in za davke, kot se radi spominjajo starejši občani.
»Na večer me je malce zaskrbelo, hvala bogu ima mož Milan službo.«
Kavščkova je službo izgubila ob hčerki Manci in sinu Aljažu, dveh odraščajočih najstnikih, ki že odletavata iz gnezda. To pomeni, da je pristala na zavodu za zaposlovanje v najzahtevnejšem obdobju življenja. Pa se Majda ni dala.
Junija na tržnici
Kavščkovi živijo na 10 hektarjev veliki kmetiji, ki je vse do Majdine izgube službe niso jemali resno. »Kar smo pridelali, smo pridelali zase. Vse skupaj smo imeli za zraven, bolj za hobi.«
Kaj storiti, kaj početi, kaj prodati, da bi padel v žep kak evro?
Na nekem srečanju je kramljala z okoliškimi kmeticami in gospodinjami, ki so jo povabile, naj na vrtu nabere najlepšo zelenjavo in jo proda na tržnici v Dolenjskih Toplicah.
»Priznati moram, da vso noč nisem spala. Spraševala sem se, kako bom prodajala, tega nisem nikoli počela. Bilo mi je sila nerodno.«
Spominja se, kako je že pred osmo zjutraj postavila svojo stojnico in po njej lepo razporedila svež fižol, solato, redkev, bučke, kolerabo, kumare in paradižnik.
Ta trenutek je v Sloveniji nezaposlenih 115.000 ljudi, po drugi strani na dan propadejo tri kmetije. Država je zaradi tajkunskih kreditov in negospodarnega vodenja odločno prezadolžena, hkrati pa je kmet pridelovalec hrane po priljubljenosti poklicev na zadnjem mestu. Samooskrba Slovenije je 38-odstotna, kar meji na katastrofo.
»Prišla je mimo neka gospa in kupila pol kilograma svežega stročjega fižola. Zagotovo sem zardela. Takrat sem prvič doživela, da mi je nekdo neposredno plačal za moje delo na vrtu. Bila sem zelo vesela.«
In je šlo. Danes Kavščkova na tržnici poleg povrtnin prodaja ocvirke domačega pujsa. Sama pripravi in posuši domače salame: »Tudi domači špeh se da prodati.«
Samooskrbna gospodinja
Zdi se, da se logika tradicionalne samooskrbne kmetije vrača. Pri Majdi Kavšček je zagotovo tako. Na lepo urejenem vrtu v rahli kotanji pod kozolcem zraste vse in še mnogo več, kar družina potrebuje za samooskrbo. Poleg tega je najbolj zdravo jesti v ritmu letnih časov. Poleg pujsov skrbi za šest konj, ki jih imajo malo za šport, žrebeta prodajo.
Pod hišo smo opazili ličen čebelnjak z nekaj panji.
»Ne pridelamo veliko medu, a zase in za prijatelje dovolj, tako kot žganja in vina,« se hudomušno nasmeje Majda in nam natoči kupico pristnega belega vina.
Za konec smo Majdi Kavšček zastavili zguljeno retorično vprašanje: Se da preživeti na 10 hektarjev veliki kmetiji, od tega je 4 hektarje gozda?
»Da se!« pove odločno Kavščkova.
»V Novolesu smo prejemali skromno plačo, daleč od slovenskega povprečja. Na naši kmetiji lahko zaslužim prav toliko in mož je v službi, pa se izide. Velja poudariti, da je treba delati in ne preveč jadikovati. Ne nazadnje pa so na zemlji vselej preživeli.«
Majda je šla še dlje in posejala njivo žita. Kupila je mali kuhinjski mlinček in tako si sama namelje moko.
Peči kruh doma pa se je od nekdaj splačalo, mar ne! Nekaj ga proda na tržnici, pa se spet krog zaključi.
Majda Kavšček je lep primer samooskrbne gospodinje, ki je vzorno pokazala, kako ravnati ob izgubi službe. Zemlja daje več, kot si morda mislimo. »Hitro spoznaš, da se marsikaj izplača.« Pomembno pa je, da družina drži skupaj. Sin Aljaž pravi, da bo mesar.
