V sosednji Italiji so pred nekaj tedni do zob oboroženi specialci vdrli v hišo, v kateri je s šestletno hčerko stanovala državljanka Kazahstana Alma Šalabajeva. Pozneje so jo (skupaj s hčerko) odpeljali na letališče, kjer so ju, četudi je vztrajno ponavljala, da ima njen mož azil v Veliki Britaniji ter da bosta hčerkino in njeno življenje ogroženi, če se bosta vrnili v Azijo, izročili posadki kazahstanskega letala.
Zdaj v hišnem priporu čaka na začetek sodnega procesa, ki ga je naročil možev smrtni sovražnik, diktator Kazahstana Nursultan Nazarbajev. Nevladne humanitarne organizacije so zgrožene in zaskrbljene. Manjšina italijanskih poslancev zaman zahteva odstop notranjega ministra Angelina Alfana, ki trdi, da ni bil seznanjen s podrobnostmi primera.
Drži, po evropski zakonodaji nobena država članica EU ne sme ne tujca ne svojega državljana izročiti drugi državi, če obstaja možnost, da bi mu bile tam lahko kratene pravice ali da bi bilo celo lahko ogroženo njegovo življenje. Šalabajeva je poleg tega žena Muhtarja Abljazova, ki mu je Velika Britanija dodelila azil. Že zaradi tega je nobena država članica EU ne bi smela izgnati v Kazahstan.
Še druga plat medalje: zdajšnji azilant, milijarder Abljazov, je bil do devetdesetih let prejšnjega stoletja siromašen. In nepomemben. Po razpadu Sovjetske zveze se je prelevil v bančnika in bil kar deset let med najtesnejšimi sodelavci kazahstanskega diktatorja. Postal je tranzicijski milijarder. Toda čez čas sta se z Nazarbajevim politično razšla in Abljazov je ustanovil opozicijsko stranko Demokratična izbira. Diktator ga je zato spravil pred sodišče, ki ga je obsodilo na šest let zapora. Ko so ga (že po desetih mesecih) izpustili, je odpotoval v Moskvo, od tam pa v Veliko Britanijo. V Veliki Britaniji ga danes resda preiskujejo zaradi sumljivih finančnih poslov, a ima še vedno azil. Pa še to: ko je italijanska policija zasliševala Šalabajevo, je ta najprej zatrjevala, da je konzularna predstavnica Burundija in da ima zato diplomatsko imuniteto, potem je pokazala potni list Centralne afriške republike, ki pa je bil ponarejen. Ne, stvari, dogodki, ravnanja nikoli niso črno-beli. EU žal tudi ne.
