Izbrisanega Jožeta so 
naredili za direktorja

KOČEVJE – »Ej, prijatelj moj, odkar sem se znebil tesnega direktorskega fotelja, spet letim svobodno kot ptič. Če bo vsak dan tako rinil naprej, bom dočakal 200 let kot Indijanec v Chicagu,« glasno premleva 58-letni Jože Mikljič in preklopi: »A v tem času avgusta lani, ne svita se mi točen datum, se mi je vse postavilo na glavo!«

Tako kočevski vagabund zaznamuje obletnico, komaj bi verjeli, spretno skovanega prevarantskega načrta. Lanske pasje dni, bilo je ravno pred praznikom Marijinega vnebovzetja, je Jože kot razsušen sod gasil žejo od gostilne do gostilne.

Besedovanje za šankom

Okoli poldneva ga je skupina neznanih fantov, ko je po ulici pridrsal mimo v standardnem agregatnem stanju, povabila k točilnemu pultu. Jože, ki jim ni pustil, da bi morali moledovati, se za čuda spominja posameznih podrobnosti: »Oni so se hladili, se mi zdi, le s čajem, kavo, sokovi, vodo, jaz pa s pivom. Stoje ali sede, ne vem, beseda je dala besedo. Ob slovesu ali malo prej so mi porinili neki papir, naj ga podpišem. Nimam pojma, kaj sem parafiral, le da je nekdo omenil mojo plačo 500 evrov na mesec, se pa dobro spomnim. Pa še, da se bomo ukvarjali z nepremičninami in nekimi storitvami ter temu podobno. Odšli so, jaz sem jih pozabil, vem le, da sem šel v drugo gostilno.«

»Le kdo me je tako našajbal?« se zdaj, potem ko je tako lahkotno pristal med podjetniki, sprašuje Jože. Kdo, se kočevskemu posebnežu menda niti ne sanja.

Ne zavedajoč se, da je tistega dne postal »direktor (družbenik in pooblaščena oseba) podjetja za storitve in proizvodnjo iz Radizla pri Orehovi vasi s stoodstotnim lastniškim deležem in osnovnim kapitalom 8525 evrov (po podatkih Ajpesa)«, je Jože pred novim letom obiskal center za socialno delo v Kočevju, da bi se pozanimal, kako daleč je njegova prošnja za podaljšanje socialne pomoči.

»Ni ji bilo ugodeno, saj imate po podatkih Ajpesa registrirano podjetje,« mu je oznanila uradnica, Jože je obstal in zrl kot tele v nova vrta. Kmalu je prejel še odločbo. Orosilo se mu je čelo. Izguba 260 evrov socialne pomoči in drugih olajšav s tega naslova ga je potrla. Ključ do odgovora na svoja številna eksistenčna vprašanja je začel iskati v avgustovskem gašenju žeje v pritličnem gostišču na Ljubljanski cesti.

Na CSD so sicer prisluhnili Jožetovi trpki zgodbi, da je postal žrtev prevarantov, obenem pa mu povedali suho resnico, da bo brez denarne pomoči vse dotlej, dokler ne bo podjetja poslal v stečaj.

Jože, ne bodi mevža!

»Toliko je že bilo v meni korajže. Nekega jutra sem zvrnil kozarec in si dejal: 'Jože, ne bodi mevža, poišči odvetnika, ki naj rešuje ta zapleteni vozel.' Potem se je začel valjar natega premikati. Dobival sem neke papirje, ampak, roko na srce, nisem imel pojma, kam vse to pelje. Le upanje, da bom spet čist kot jutranja rosa, me je držalo pokonci. Kmalu so me obvestili, da je bil uveden stečaj, po nekaj mesecih pa je šla družba rakom žvižgat. Izbrisali so jo iz registra, mene pa je, oh, kako olajšanje, navdušenje zvabilo do prvega šanka,« zdrdra Jože, edini direktor, četudi ne za dolgo, med slovenskimi posebneži.

»Ko smo šli s prijatelji po črkah na teh dokumentih (vključno z rednim izpisom iz sodnega-poslovnega registra 6. januarja 2015), sam sem v tem znanju bos, smo zabuljeno zrli drug v drugega. Sprašujemo, pri katerem notarju je bila narejena sprememba lastništva firme med prejšnjim družabnikom M. B. in mano, ki sem zapisan kot novi. Zdaj vidim, da je bilo to 7. avgusta lani. Tako nalit pa spet nisem nikoli, da ne bi vedel, če bi bil pri notarju. Da dol padeš!« se Jože kar ne more načuditi.

Videz urejenosti razkriva, da Jože Mikljič stopa po novih tirih. Predvsem – previdno. Znova priklopljen na socialno pomoč z enakim zneskom kot prej se je od kurilnice v Turjaškem naselju, kjer je prebil zimo, dokopal do najemniške strehe, ki mu ne bo zamakala. Zanjo, zatrdi, redno poravnava stroške, tudi z v ta namen dodatnimi 90 evri, ki mu jih primakne občina.

Jože se zdaj spodbuja z geslom: »Treba bo delat!«

V letu 1980, ko je umrl maršal, pove Jože, se je iz Ribnice preselili v Mahovnik pri Kočevju. Njegov brat je šel še malo dlje, proti Kolpi. Ima še dve sestri. V življenju je opravljal zgolj pomožna dela, vihtel je krampe, lopate, sekire, motike, vozil samokolnice, dvigoval debla, snažil hleve, kopal jaške, premikal kamnite plošče. Denarja je prejemal bore malo, služil je mnogo gospodarjem zgolj za cigarete, hrano in veliko pijače. Še vedno rad pomaga, če ga le pokličejo. Samo da je zunaj, v gibanju, na zraku, med ljudmi.

»Že dlje sem na tem ranču, v bližini Rinže, pod goro Stojna. Tod je božji mir, v prikolico grem spat včasih tudi s kurami, prebujajo me petelini. Televizijo, radio in druga trobila sem odklopil. Po Kočevju se ne klatim več, liter božjega daru slovenskih hribčkov na dan zvrnem med delom na zemlji ali med nizko živino. Tudi zato, ker je zdravje krepko, pa direktor nisem več,« se pohvali in nasmeje dobesedno do solz.

Odškodnina za izbris

Jože Mikljič se je rodil v Ribnici očetu iz Suhe krajine in mami iz hrvaškega Medžimurja: »Ob rojstvu sta, ne da bi slutila posledice, meni in sestri pripisala hrvaško, bratu in drugi sestri pa slovensko narodnost. Zaradi tega sva s to sestro ob osamosvojitvi kot še mnogi drugi ostala brez državljanstva,« pove in razloži: »Na lepem nisem imel več nobenega dokumenta. Pristal sem med izbrisanimi, postal sem Jože Posebnež, tako so mi začeli praviti. Možje postave bi me lahko brcnili v rit, me zapodili čez Kolpo, čez mejo, za vedno adijo, pojdi v lepo njihovo! Sestra je začela boj za svojo in tudi mojo pravico, zelo sem ji hvaležen.« Za odškodnino je izbrisani Jože na bančni račun že prejel 1520 evrov, prvega izmed petih obrokov. A se je moral tudi za ta znesek obrisati pod nosom: »Oglobil me je sodnik za prekrške, saj so me opitega večkrat dobili, ko sem obležal kje zunaj. Kratek spanec me je vsakič stal 104 evre. Preostalo pa sem po neumnosti zagnal.« Toda njegovo upanje, da stopi na pravo pot, ni umrlo, trdno je sklenil: »Miklavž mi bo letos prinesel drugi obrok, in ta bo moj, saj sem spalne razmere uredil pa tudi direktor nisem več. Postal sem zelo zadovoljen in srečen človek.« Tako nalit pa spet nisem nikoli, da ne bi vedel, če bi bil pri notarju. Da dol padeš! Tako nalit pa spet nisem nikoli, da ne bi vedel, če bi bil pri notarju. Da dol padeš!