Izbrali še zadnje kuharske finaliste

GORNJA RADGONA –  Gornja Radgona je bila ta dan obarvana v temno zeleno. Kar kričalo je od zelene. Tam je bila namreč parada te temno zelene bratovščine. Med vsemi tistimi sokoli, ki so nemo frfotali na rokah njihovih lastnikov, lovskimi psi z nevemkakšnimi rodovniki, med vsemi tistimi rešpetlini, kot britev ostrimi noži, zloglasnimi puškami in temno zelenimi klobuki pa je – brez zamere – z naskokom najbolj zdravo jedro kuhalo na prostem in še zadnjič pred finalom (v okviru Pomurskega sejma) obujalo slovensko kulinarično dediščino!

Še zadnjič pred končno odločitvijo, ki bo 15. maja v Dvorcu Zemono, so se zbrale osnovnošolke in osnovnošolci, tokrat iz Zasavske, Savinjske, Štajerske in Pomurske regije. Dvanajst ekip. Petdeset nastopajočih. Mladih. Zagnanih. Motiviranih. Za svoja leta še kako odgovornih in discipliniranih. Prava kuharija je vse prej kot improvizacija, mešanje in začinjanje kar tja v en dan, igranje z recepturami, če nimam te sestavine, bom vzel pa neko drugo, saj je vseeno. Nič ni vseeno!

Šampion med sodniki

O tem smo se že kmalu prepričali. Iz ust šampiona dr. Novicsa Györgyja. Robustni Madžar je bil eden izmed petih več kot pozornih ocenjevalcev. Živi na obali Donave. V mestecu Baja, kmalu za srbsko mejo. V kuhanju ribjega paprikaša ni boljšega na svetu, kot je Novics György!  Nedavno tega je Stane Omerzu, ki je v Gornji Radgoni prav tako ocenjeval to slovensko kuharsko vznesenost, na nekem tekmovanju na Madžarskem pripravil prvovrstno presenečenje in kot edini Nemadžar pokoril močno domačo konkurenco v kuhanju ribjega paprikaša. »A kaj ko on takrat ni tekmoval!« Tedaj se je zazrl v Novicsa, svojega idola, kot je dejal. »Kar dvajsetkrat je bil že madžarski prvak!« je v spoštljivem tonu izjavil.

Ob tem se je mogočni Novics za hip nejevoljno namrdnil in samozavestno izdal: »Še večkrat! Vsaj petdesetkrat!« Madžar je namreč kralj teh družabnih tekmovanj v kuhanju okusnega paprikaša. Kraljuje tudi na slovenskih in srbskih tekmovanjih. In še kje. »Bistvo ribjega paprikaša je v vodi, čebuli, ribi, soli in papriki,« je vskočil Omerzu, več kot strastni ribič. »Veste, vse ostalo so nianse. In te odločajo.« Če imate kakovostno ribo in prav takšno papriko, ste na poti do zmage, smo še izvedeli.

»Najboljša riba je krap!« S tem je dr. Novics György pravzaprav povedal vse. A še zdaleč ne vsega. Medtem ko so zagnani osnovnošolci po dobrih dveh urah ravno finiširali svoje hranljive kreacije, smo mu pozorno prisluhnili. Govoril je počasi in preudarno. Pravi, da štiri ure pred kuhanjem ribo izdatno nasoli. Za najboljši ribji paprikaš na svetu potrebuje – štiri kilograme rib! Krapa, lahko tudi nekaj ščuke, bolj za vzorec. V kotliček zlije osem litrov vode, brez vsakršnih dodatkov, in zavre. Ko ta zavre, vanjo strese 32 dag čebule, eno narezano papriko pa štiri stroke česna, velik paradižnik, »in kuham eno minuto«. Nakar vsuje osem žlic mlete paprike. »Spet kuham eno minuto,« je dejal, nato dobro premeša in v kotliček vrže ribje glave in repe. »To mora zdaj 25 minut močno vreti. Takole!« je pokazal in nazorno zamahal z rokama, kot da bi se želel rešiti pred utopitvijo. Po četrt ure v brbotajočo zmes zmeče še kosce preostale ribe, tiste lepe in na fino narezane. »Spet mora vreti! 18 minut in … gotovo!« Če še enkrat ponovimo: prava kuharija je vse prej kot improvizacija, mešanje in začinjanje kar tja v en dan, igranje z recepturami, če nimam te sestavine, bom vzel pa neko drugo, saj je vseeno. Nič ni vseeno!

Še pet finalistov

Druščina sodnic in sodnikov, med katerimi so bile še tri poznavalke, Simona Domjan, vodja prehrane v domu starejših občanov Radenci, »živilec po izobrazbi, gostinec po duši«, kot se je na hitrico opisala, Zdenka Tompa, predavateljica na radenski gostinski šoli, in Anka Peljhan, vodja tega privlačnega osnovnošolskega tekmovanja, so v tistem že vedeli, kdo bo šel v finale. In tudi mi smo tedaj že vedeli, da je Madžaru še posebno teknilo tisto, kar so pripravili Lan, Hana in obe Lari z OŠ Vojnik. Krapov golaž in prosena kaša!

Krapa, ki je eno noč počival v marinadi, so pomokali in posolili, narezali na koščke in popekli. Potem so ga vrgli v sočno zmes iz čebule, zelene in rdeče paprike, česna, paradižnika, slanine in njihovega vojničana. Proseno kašo, to preprosto jed, ki so jo, kot je dejala Lara, jedli vsi, od hlapca do gospodarja, pa so oplemenitili še s suhimi slivami, ki so jih že prej namočili v mleku. Vojčki, kot so se poimenovali, so se zato zlahka uvrstili v finale.

Poleg njih pa še Melisa, Saša, Maja in Manuel oziroma Čarni ribiči (z OŠ Kuzma), to pa zato, ker v njihovem kraju niso imeli dovoljenj in morali ribe ob večerih s posebnimi košarami loviti na črno, ki so se predstavili s pravo goričko kulinariko – ajdovim narastkom v gobovi omaki s slanino, ribjo juho in še smučevim filejem v zdrobu pa še nadevanim krompirjem.

Naprej so šli tudi njihovi gorički sosedje Jurjevski šefi z OŠ Sv. Jurij. Žiga, Leja, Karina in Maja so prikazali nekaj tradicionalnega, zeljne trgance, prepraženo zelje v enostavnem testu, to preprosto jedjo njihovih babic, in nekaj modernejšega – ščukine zvitke z briem in črnimi trobentami.

Pa tudi brez Zasavcev ni šlo; brez Perkmandeljcev iz Hrastnika in brez Fosnovcev iz Zagorja ter njihovih zasavskih dobrot bi bil finale, 15. maja, močno okrnjen.

In tam bo še kako napeto!