Iz železarne turjaške gospode panti za Ikeo

DVOR – Auersperge, ki so jim rekli tudi Turjačani, so ljudje v dolini Krke in po vsej Dolenjski prav dobro poznali. Posebno so bili v časteh, ker so pomagali premagati Turke pri Sisku. Ker pa od kmetijstva in gozdarstva niso mogli več dobro živeti, je Henrik Auersperg st. že leta 1763 hotel na Dvoru postaviti železarno. Takrat je na Dunaju prvič zaprosil za koncesijo, a so temu druge železarne na Kranjskem nasprotovale. »Bojijo se konkurence,« je vedel knez. »Narava nam tam nudi daleč najboljše pogoje, lesa imamo dovolj, ruda leži povsod, voda pri velikih slapih pa bi zlahka poganjala velika kolesa!« Po enaintridesetih letih je njegov najstarejši sin slednjič le dobil koncesijo in tako uresničil očetove sanje. Tudi revnim podložnikom je vleklo na smeh, ko jim je za opravljeno delo odštel prve krajcarje.

Od leta 1820 je bila proizvodnja usmerjena v železolivarstvo. Zaposlovala je tisoč delavcev, izdelovali so kotle, žeblje, pločevino, znani so bili po najzahtevnejših in celo umetniških litoželeznih izdelkih, izdelali so, denimo, petdesettonski čevljarski most v Ljubljani ter prve vozičke za železnico v Postojnski jami. V tistem obdobju je bila livarna ena največjih v Evropi! Večina današnjih je zgrajena prav na tradiciji te železolivarne. Ki pa je leta 1869 pogorela in se nikoli več pobrala.

Leta 1891 se je potem dokončno zaprl eden največjih industrijskih obratov na Slovenskem, železarna, ki je skoraj stoletje dajala mnogim prebivalcem ob Krki – kruh in varnost.

V čevljih 
kulturne dediščine

In kaj se je zgodilo z Auerspergi? Te je po drugi svetovni vojni pregnala komunistična oblast, ki ni imela prav nikakršnega posluha za kulturno dediščino, niti Auerspergov. Njihovo imetje je v manjši meri raje požgala, večinoma, pod pretvezo agrarne reforme, podržavila. Mnogo njihovih družinskih članov je bilo ubitih ali izgnanih.

Kaj se je po vojni zgodilo z znamenito železarno? Nič, prišla je v roke – družbene lastnine. Ta pa je z njo in okolico, ki je bila prej urejena, delala kot svinja z mehom. Skoraj pol stoletja je bil v prostorih nekdanje železarne Novolesov lesnopredelovalni obrat. S horukarskimi dozidavami so zgodovinski objekt popolnoma degradirali. Imeli so približno sto zaposlenih, za priporočila Zavoda za varstvo kulturne dediščine jim ni bilo niti malo mar. Še več: zadnjih dvajset let je objekt slovel kot – hiša strahov. V popolnem razsulu so zatočišče našli podgane, lišaji, človeška nesnaga.

Tudi Stanko Novinc, domačin iz Prapreč, se bogate zgodovine objekta ob Krki dolgo ni zavedal. Pa čeprav je šel neštetokrat mimo. Saj si še v sanjah ni mislil, da bo prav on nekoč tisti, ki se bo postavil v kožo Auerspergov in ki bo imel toliko posluha in obnovil – to staro železarno. Tam je za nameček uredil še muzej pa učilnico, kjer si je mogoče ogledati demonstracijo taljenja in litja, kot se je to počelo nekoč. »Toda, če bi mi zdaj kdo rekel, ali bi šel ponovno v takšen projekt, bi gladko zavrnil – nikoli več!« nam je zaupal. Mimo vseh ovir je moral krmariti tudi inovativni Novinc, ki se je že kmalu po končani elektrošoli zaposlil v Livarju ter se tako, ne da bi vedel, prvič dotaknil Auerspergov ter njihove livarske zgodovine.

Svetovni panti

Naše življenje obkrožajo raznorazni pripomočki; med njimi spone oziroma panti, nujni, a očem skriti, priznajmo, brez njih bi nam bilo precej težje. V rajnki Jugi je imela monopol nad izdelavo pantov – tovarna Bane Sekulić. Toda za nestandardne dimenzije so izdelavo vendarle dovolili tudi – popoldancem. Stanko je leta 1983 izkoristil svojo priložnost ter izdelal pant v obliki satja. Po tej obliki je še danes znan. Še več: njegove pante uporablja skoraj ves svet!

A ne prehitevajmo, saj tudi Stanko ni. Sprva je moral en sam izdelek, kot nam je dopovedoval v veliki in urejeni hali med samimi vrhunskimi in doma narejenimi stroji, potovati skozi več faz. »Danes pa je tehnologija že tako napredna, danes imamo resnično namenske in konkurenčne stroje!« Danes je njegovo družinsko podjetje edino takšno v Sloveniji.

Po osamosvojitvi sta se z ženo Stanko dokončno osamosvojila. Leta 1993 sta pustila dotedanji službi in popoldansko obrt zamenjala za celodnevno; ves čas vlagala v razvoj, širila program, celo tako, da je postala garaža že leta 2002 – premajhna. »Tako ne bo šlo več naprej!« sta se strinjala. Če sta namreč še želela sodelovati v odprtem boju s Kitajci in drugimi, bi se morala pač širiti. A tega jima, kako slovensko, ni dovolil sosed. Po šestih letih sta obupala. »Ali gremo na novo lokacijo ali pa se ne gremo več!« je kot oster meč viselo nad njima. Ko sta izvedela, da se je Novoles odločil odprodati propadli objekt nekdanje železarne v Dvoru. »Ker je bila stvar v totalnem razsulu, se je tudi cena temu primerno spustila. Tudi banke, ko so videle naše rezultate in reference, so nama šle na roko,« se je spominjal Stanko, vedoč, da bo moral še enkrat toliko nameniti za sanacijo.

Zbirokratizirana država

Spomladi 2009 sta kupila, jeseni jih je poplavila Krka. Ampak to je bila šele prva ovira, nad naslednjimi je bdel človek. Ki kar ni zmogel dojeti, da sta domačina pravzaprav – zadetek na lotu. Da bi lahko zaradi njiju vzcvetela tako suhokrajinski turizem kot tudi podjetništvo. Nekdo je zavohal kri (ali pa denar). Nanju se je vsula ploha zatohle birokracije. »Ker se je prej v tem objektu ukvarjalo z lesom, najina dejavnost pa je kovinska, nikakor nisva mogla pridobiti uporabnega dovoljenja,« je pripovedoval Stanko. Od njiju so zahtevali novo gradbeno dovoljenje! »In nešteto drugih soglasij?!« je pihnila Stanka. »Ki jih sploh nisva pričakovala. Rekel sem jim, da smo resno podjetje, da bi radi le delali in še koga zaposlili!« je na upravni enoti opozoril Stanko. A se je očitno zmotil. Naletela sta na Naturo 2000 pa na vodno gospodarstvo, pa ceste, telekom, spomeniško varstvo, še in še, za vsako soglasje posebej pa človek v tej državi potrebuje vsaj mesec dni! Pa še stane. Vmes sta celo ugotovila, da tudi meje niso urejene. Na občino sta morala zato oddati še vlogo, da so jima občinarji dovolili, da, dovolili (!), da lahko odkupita in že spet preplačata nekaj, kar bi moralo biti že od začetka njuno. Šele leta 2012, tri leta po nakupu, so jima slednjič dovolili, da smeta – delati. »Če ne bi že prej toliko vlagala v razvoj, nas danes ne bi bilo več!« je dejal Stanko; Stanka pa je samo umirjeno dodala, da ju je očitno gnala podpora domačinov ter sinova, Bojan in Simon, ki bosta nekoč prevzela tovarno, tovarno pantov, ki jih lahko opazite tudi na Ikejinem pohištvu!

Med obnovo je Stanko Novinc vse bolj in bolj spoznaval še vso tisto dediščino Auerspergov, ki jo je človek pozabil uničiti. Še posebno ga je fascinirala izjemna gradnja, zato se je povezal s prof. dr. Primožem Mrvarjem in kandidiral za nepovratna sredstva. Poleti letos je sledilo slovesno odprtje muzeja in učilnice. Le malo prej je povsem nenadejano doživel največjo pohvalo. »Na lepem je do mene pristopil starejši moški. Segel mi je v roko in čestital za obnovo.« V roko mu je takrat namreč segel še edini dedič – Heinrich von Auersperg.