Iz vrhniške kasarne niso izstrelili nobene rakete

VRHNIKA – Med agresijo na Slovenijo so številni Vrhničani pogosto pogledovali proti Ljubljanskemu vrhu, pod katerim je JLA kakšnih 15 let pred tem zgradila vojašnico, katere posadka je imela na skrbi protizračno obrambo ob morebitnem napadu z italijanske strani. Rakete zemlja–zrak dolgega dosega so sicer namenjene sestrelitvi sovražnikovih letal, a v tistih tesnobnih osamosvojitvenih vojnih dneh jih med prebivalstvom ni bilo malo, ki so svoj strah podkrepili z možnostjo, da bi se vendarle lahko našel kakšen norec, ki bi ubijalske projektile spremenil v rakete zemlja–zemlja.

Na srečo se je izkazalo, da je bil strah odveč, kajti na uporabo smrtonosnega orožja med spopadi s slovenskimi teritorialci menda niso niti pomislili. Kljub temu je takrat presenetljiva odločitev, da JLA zapusti Slovenijo, številnim prinesla veliko olajšanje, zlasti v krajih, kjer so skladiščili velike količine vojaške tehnike in orožja.

Za številne nenadna odločitev jugoslovanskega predsedstva o umiku armade iz Slovenije je vrhniške »plavce« (raketarje) ujela nepripravljene. Drago in zapleteno orožje se pač ne seli vsak dan iz kraja v kraj. Predvsem je treba poskrbeti za maksimalno varnost, kajti naglica bi lahko povzročila katastrofo. Eksplozija samo ene, približno 120.000 dolarjev vredne rakete bi povzročila strahotno razdejanje.

Poveljnik vojašnice, polkovnik Božo Novak, ni imel nič proti naši želji, da si ogledamo zadnje priprave na veliki transport. V spremstvu mladega kapetana I. razreda smo se lahko prepričali, da vrhniški plavci temeljito čistijo za seboj.

Seveda so nas najbolj zanimale rakete. Ker pa se gre vojska že od nekdaj rada skrivalnice, so nam pokazali le projektile v embalaži, ki so jih ravno takrat nakladali na ogromen tovornjak, nosilec raket. Še nekaj enakih je v vrsti čakalo na smrtonosen tovor.

Raketarji so svojo nalogo v Sloveniji torej opravili, v pogovoru z našim spremljevalcem pa smo izvedeli, da zahtevna preselitev nikakor ni težava, več težav, je dejal, ima oficirski kader. Številni so se namreč vživeli v okolje, se poročili, dobili otroke in si ustvarili določen standard. Enota se seli v Bosno in Srbijo, nam je zaupal, točnega kraja pa nam seveda ni uspelo izvedeti. Je pa namignil, da številnim ta selitev ni prav nič pogodu. So sicer profesionalni vojaki, a kot smo slišali, imajo tudi srce. Zato je komanda upoštevala želje posameznikov in jih pri tem ni ovirala. Kdor je hotel ostati v Sloveniji, bo ostal, so odločili.

So pa častniki JLA vsi po vrsti užaljeni, ker jih ljudje imenujejo okupatorska in agresorska vojska, saj, kot menijo, niso nikomur storili nič slabega. Nasprotno, na Vrhniki so odlično sodelovali s krajani in tudi v nedavnih osamosvojitvenih spopadih se niso kompromitirali. Še celo iz vrst teritorialne obrambe (TO) je bilo slišati, da nimajo nikakršnih težav s plavci na Vrhniki. Nekateri so okolico vojašnice imenovali celo Dolina miru. Resnica je, da se je v času agresije zgodil le en incident, in sicer po pomoti, ko sta dva teritorialca v temi po naključju naletela na vojaško stražo. Padlo je nekaj strelov z obeh strani, dogodka pa niti vojska niti TO ni obešala na veliki zvon.

Rakete se torej selijo na jug, kar sicer ni najboljša tolažba v času, ko se vojna na Hrvaškem vse bolj razplamteva. Kanček upanja, da tako kot nismo Slovenci, tudi Hrvati ali kdo drug ne bo občutil njihove razdiralne moči, naj bi dajalo oficirsko zagotovilo, da niti v sanjah nikoli niso pomislili, da bi bili v službi napadalca na kateri koli jugoslovanski narod. Temu dodajmo še merico dvoma; vrhniškim častnikom lahko celo verjamemo, toda na žalost odločitve sprejemajo drugi ljudje, ki iz udobnih rezidenc pošiljajo tudi nore ukaze.