LJUBLJANA – Minule dni je že tretjič obiskal domovino svoje babice Francke Pušavc, ki se je dekliško pisala Dobravec, ameriški astronavt Jerry Linenger. Tokrat je s seboj povedel sina Johna, tistega, ki mu je z ruske vesoljske postaje Mir pisal pisma in jih pozneje objavil v knjigi z naslovom Pisma iz vesolja. Dvajsetletniku je hotel oče razkazati svet, zato sta vandrala malo naokoli. Ko sta stopila na slovenska tla, pa je široko nasmejan sina očetovsko lopnil po ramenu in vzkliknil: »Hvala Bogu, sva spet doma!« Ustavila sta se tudi v radovljiški cerkvi, kjer sta skupaj molila za pokojno prababico oziroma babico Francko. Pri sedemindevetdesetih je umrla aprila 2002.
Prežet z močnimi čustvi je oče Jerry dejal: »Čudovito je biti spet v svoji domovini.« Potem pa pojasnil: »Na svetu je mnogo lepih krajev, ampak Slovenija je, iskreno, med najlepšimi. Iz vesolja sem videl zasnežene Alpe, in če sem dobro pogledal, tudi Blejsko jezero. Gre za čudovit pogled iz višave, ko pogledaš na svet pod seboj kot Stvarnik. Kakšen blagoslov je bil, da sem lahko to doživel!«
Požar na vesoljski postaji
V predahu med obiski sorodnikov sta Linengerjeva na kratko skočila do Galerije Družine na Krekovem trgu v Ljubljani na predstavitev knjige ameriškega rojaka Edija Gobca o izumiteljih in inovatorjih slovenskega rodu, ki so se uveljavili v Severni Ameriki. Slovenski izvirnik knjige je zagledal luč sveta že lani.
| Znamenja vere Na vesoljsko postajo Mir je Jerry Linenger ponesel slovensko zastavo in podobo brezjanske Marije Pomagaj. Z Mira je večkrat posnel Slovenijo. Opazil je, da sta tudi ruska kozmonavta vzela s seboj ikone. |
Jerry Linenger je med tistimi tremi, o katerih govori Gobčeva knjiga. Res je presenetljivo, kako veliko Slovencev je z vidnimi dosežki prispevalo k osvajanju vesolja: Franklin R. Puhek, Ed Repič, John Repar, Albert Volk, John A. Hrastar, Saša Bajt, Dušan Petrač in kar trije astronavti: Ronald Šega, Jerry Linenger in Sunita Williams. Vsi trije so, seveda vsak zase, že obiskali domače kraje v Sloveniji. Dva izmed njiju, Jerry in Sunita, imata prednike na istem koncu, v radovljiški in tržiški občini. Vsi trije so tudi zelo izobraženi. Odlično razpoloženi Linenger se je takole pošalil: »Sem se bolj dolgo učil..., na koncu sem zbral dva magisterija in dva doktorata.«
Zanimivo je, kaj ga je navdihnilo, da bi bil vesoljec. Pri štirinajstih je 20. julija 1969 na črno-belem televizorju spremljal prvi pristanek človeka (Neila Armstronga) na Luni. Tedaj se je odločil, kaj bo, ko bo velik.
Četrt stoletja pozneje, septembra 1994, so se mu sanje uresničile. S petimi astronavti je poletel z raketoplanom Discovery in v manj kot 11 dneh Zemljo obkrožil 177-krat. A to je bil mačji kašelj v primerjavi s hudo vesoljsko pustolovščino, ki je sledila tri leta pozneje, ko je z ruskima kolegoma delil pet mesecev življenja na ruski vesoljski postaji Mir. Ker onadva nista znala angleško, se je Jerry pred tem naučil ruščine, da so se lahko pogovarjali. Ne kar česarkoli, ampak tudi z opravili povezane strokovne zadeve. Vesoljska postaja je spominjala na star šolski avtobus. Težav, ki so izvirale iz odsluženosti materiala, je bilo nešteto: »Zaradi izpada elektrike smo ostali v popolni temi, zmanjkovalo je kisika, plovilo se je brez nadzora prevračalo po vesolju, zaradi zarjavelih cevi smo se dušili v hlapih sredstva proti zmrzovanju...«
| Dom na deželi Družina, je rekel Jerry Linenger, ga je vseskozi podpirala, a prav zaradi nje je zapustil vesoljski program: »Potovanje v vesolje je v redu zadeva, a prizadene družinsko življenje. Eden izmed razlogov, zakaj sem zapustil vesoljski program, je to, da sem čutil odgovornost do družine.« Jerry je za svojo družino – ženo Kathrin, hčerko Grace, sinove Jeffa, Henryja in Johna – poiskal dom na podeželju: »Živimo v mestecu z 2500 prebivalci, pet ur od Chicaga in pet ur od Detroita. Pokrajina se ne razlikuje veliko od Slovenije – morda me je pa tja potegnila slovenska kri!« Bo kar držalo, ko vemo, da skoraj sleherni Slovenec sanja o domu na deželi. Tudi tesnilo, ki nam je na Miru rešilo življenje, si je zamislil Slovenec. Tudi tesnilo, ki nam je na Miru rešilo življenje, si je zamislil Slovenec. |
Najhuje je bilo, ko je izbruhnil požar. Še v Ljubljani ni mogel mimo prestane groze: »Ovil nas je gost dim, da niti svoje roke pred seboj nisem več videl. Nadeti smo si morali maske za kisik. Pa prva, ki sem si jo nataknil, ni delovala. Vse je kazalo, da je konec. V tistem sem pomislil na Johna, takrat je bil dojenček, in se mu pri sebi opravičil: Oprosti, da sem te razočaral. Obžalujem, da ne boš imel očeta, kot sem ga imel jaz.
Ko so s skrajnimi napori pogasili ogenj, premagali pa še številne druge težave, je spoznal: »Vse, kar v življenju vložiš v študij, vsak napor se v taki preizkušnji izkaže, da se je splačal. Če bi se bil takrat na Miru znašel z dvema vesoljskima turistoma, in ne z dvema enako kot jaz usposobljenima vesoljcema, ne bi preživeli.«
O babičini potici in o filmu
Linenger je povedal nekaj, česar ni še nikoli nihče pred njim: »Da smo poleteli v vesolje in preživeli, nam je omogočilo tudi znanje slovenskih znanstvenikov, ki je opisano v tej Gobčevi knjigi. Lunarno vozilo je načrtoval Slovenec. Tudi tesnilo, ki nam je na Miru rešilo življenje, si je zamislil Slovenec. Si kot na vrhu ledene gore, pod teboj pa je vse znanje drugih, ki so ti omogočili, da si poletel v vesolje.«
Pogled iz vesolja na Zemljo poplača ves vloženi trud: »Zaželel sem si, da bi imel to moč, da bi tlesknil s prsti in bi svoj pogled iz vesolja na Zemljo lahko delil z vsemi ljudmi. Da bi tudi oni doživeli ta veličastni občutek. Prepričan sem, da bi potem ljudje ravnali drugače tudi ob svojih konfliktih.«
Babice Francke, ki mu je večen zgled, se je vnuk Jerry spomnil tudi v vesolju. Malemu Johnu jo je, ob hvalnici njeni velikonočni potici, takole koval v zvezde: »Tvoja prababica je neverjetna. Ve za vse rojstne dneve in obletnice porok vseh svojih otrok, vnukov in pravnukov. Pa nas ni malo. (...) Zame je velik izziv že to, kako je vsem ime!«
Iz vesolja je videl Blejsko jezero, ne pa Kitajskega zidu, čeprav je prej vedel, da naj bi bil zid edino iz vesolja vidno delo človeških rok. Zaman: »Nisem ga videl, ker ga je vseskozi zakrivalo neverjetno gosto onesnaženo ozračje.«
Svoja doživetja je Linenger opisal v knjigi V vesolju, nam pa še zaupal, da pravkar potekajo usklajevanja, da bi po njej posneli film.
