MARIBOR – Boris Krabonja, 47-letni profesor zgodovine na mariborski srednji ekonomski šoli, med ljudmi velja za plemenitega človeka, ki je pripravljen ogromno žrtvovati, da bi pomagal tistim, ki so se znašli na socialnem robu. Boli ga, ker pristojne institucije nočejo razumeti njegovega poslanstva oziroma naporov nedavno ustanovljenega humanitarnega društva Žvižgač. Ker je sam pripravljen veliko vlagati, je razumevanje okolice najmanj, kar pričakuje. In zdaj še nova težava – konec meseca mora izprazniti prostor, ki ga je njegovo društvo na srednji ekonomski šoli uporabljalo za hrambo in razdeljevanje pomoči.
Plačujejo jim položnice
»Institucije, ki nam lahko pomagajo ali nam olajšajo delo, vidijo v nas nekoga, ki dela drugače, kakor govori. Delajo za to, da bi ugasnili. Večkrat sem pozval, naj nas preverijo, naj pridejo pogledat, pa potem sodijo. A to nikogar ne zanima. Brez dokazov dvomijo o naši korektnosti in verodostojnosti.« Nekateri težko verjamejo, da profesor z Žvižgačem trenutno zagotavlja hrano za 150 ljudi, mnogim plačujejo tudi položnice. Še pred enim letom je bil Boris sam. V šolskem kabinetu za zgodovino in geografijo je zbiral pakete pomoči, zamaške, oblačila, hrano, šolske potrebščine. »Kabinet je bil prava zbiralnica. Uboge kolegice geografinje so se morale pač malo izseliti, a bile so strpne, ni kaj,« se pošali.
Maribor je tempirana socialna bomba in dejavnost je hitro prerasla šolski kabinet. Nov prostor je dobil v garderobah z omaricami, saj se je število dijakov zmanjšalo in so bile na razpolago. »Ni mi padlo na pamet, da bi moral s šolo sklepati kakšno pogodbo o najemu. Nisem vešč teh opravil. Ravnateljica zdaj meni, da ni najbolj pametno, da je to na šoli. Do konca meseca smo še lahko tam, potem bomo najbrž pod milim nebom, vsaj tako kaže.« Pravi, da ni težava hramba, bolj razdeljevanje pomoči, ki jo opravljajo enkrat na teden med 16. in 20. uro. »Pomoči ne moremo razvažati po domovih. Preveč časa bi šlo, vsi v društvu imamo službe in družine.«
Krabonja je kot nekdanji atletski zaprekaš vajen preskakovanja ovir, a vendar je šokiran, razočaran in jezen, ker nihče ne razume, da ne delajo stvari, ki bi bile sprte s človekoljubnostjo in solidarnostjo. »Nihče nič ne zasluži. Delamo to, česar država ne počne. In zdaj, ko je to postalo razsežno in smo prepoznavni, moramo kar naenkrat vse opravljati po uradni poti. Prej sem deloval kot profesor, zdaj pa kot pravna oseba. Poudarek ni na dijakih moje šole, kjer skrbim še za štiri družine, delo je zastavljeno veliko širše.« Za primer izpostavlja dogodek pred dnevi, ko so posredovali pri mamici s tremi otroki, eden je invaliden, ki so jo hoteli deložirati zaradi neporavnanih položnic v znesku dobrih 200 evrov. Zganili so se, pobrali položnice in jih plačali. Društvo namreč nikomur ne daje denarja v roke ali na transakcijski račun, saj bi jim obremenili cenzus.
Dvesto evrov najemnine
»Ti ljudje imajo slab občutek za obračanje denarja. Nekdo, ki je lačen, si bo kupil prestižni mobilnik. Zahtevamo vpogled v transakcijski račun, postavimo pogoj, da so šest mesecev aktivni v iskanju dela, ki ga je povsod dovolj, služb ni, in da iz stroškov črtajo vse, kar ni življenjsko pomembno. Sem jih vprašal, ali so jeseni pomagali obirati jabolka, pa so me debelo gledali. V društvu moramo veliko delati za vsak gram moke.« Da se maja ne bi znašli na cesti, so se napotili na Mestno občino Maribor. »Tja smo odšli polni upanja, vrnili smo se kot politi cucki. Ponudili so nam neprofitno najemnino za prostor. Teh 200 evrov lahko plačamo kvečjemu iz svojih žepov, nimamo donacij. Zadostuje nam 30 kvadratov, ne potrebujemo dvorane, bloka ali stadiona. Govorili so, kako nam bodo pomagali. Zdaj vidijo, da ne bo tako preprosto. Najem je edina možnost, da konec meseca ne bomo pod milim nebom.«
Krabonja je globoko prepričan, da so edinstveno društvo, saj delajo z nečloveškimi napori. Pomoč jim darujejo občani, čisto navadni državljani. »Zvečer sedem za računalnik, se obesim na facebook in napišem zgodbo brez imena in priimka. Nazadnje smo imeli mamico z deklico, za katero je bilo treba zbrati 1200 evrov. Ljudje, ki me ne poznajo, ne vedo, kdo sem, zame vedo le po zaslugi facebooka, so ta znesek pokrili v dveh dneh. Še nikdar nisem za posamezni primer delal več kakor 48 ur. Pred kratkim je prišel mlajši par, ki je prevzel paket, da ga bo odpeljal k socialno ogroženi družini. Fant je segel v denarnico in nam na mizo položil sto evrov. Ne poznam ju, a gre za ljudi z globokim socialnim čutom. Kolegica Viktorija je na občini vprašala, ali se zavedajo, kaj se bo zgodilo po prvem maju, če bomo zaprli in ugasnili. Samo zato, ker je nekdo po črki zakona rekel 'ne, ne bodo delovali kot humanitarno društvo'.«
Zakonske ovire Vodja Urada za gospodarske dejavnosti Mestne občine Maribor Ryan Hartner pravi, da poskušajo društvu pomagati po najboljših močeh, vendar so trčili ob zakonske prepreke. »Na sestanku smo pojasnili podlage, ki jih imamo, tudi glede na njihov status. Kot društvo obstajajo kakšna dva meseca, in glede na to, da ne morejo dobiti statusa humanitarne organizacije ali društva v javnem interesu, jim ne moremo dati brezplačnega prostora, saj je to zakonski pogoj. Državo bodo morali zaprositi za status, toda vmes mora preteči neko obdobje.« Hartner dodaja, da občina vsekakor podpira njihovo dejavnost, kajti pomagajo najtežjim socialnim primerom v Mariboru. Ponudili so jim prostor po neprofitni najemnini (2,23 evra na kvadratni meter), vendar je težava ta, da ima Žvižgač v statutu zapisano, da denarja ne smejo porabiti za nič drugega kakor humanitarno dejavnost, torej niti za najemnino niti obratovalne stroške. »Dogovorili smo se, da poiščemo še drugo možnost, kako bi jim občina lahko pomagala. V kratkem se znova sestanemo.« |
Brez komentarja Za pojasnila in mnenje smo zaprosili tudi ravnateljico SEŠ MB Darjo Cizel, vendar njenega stališča navkljub zagotovilom včeraj do zaključka redakcije nismo prejeli. |
