Iz studenčka je pil že Prešeren

KOPANJ – Kopanj je osameli grič sredi spodnjega dela Radenskega polja in je na nadmorski višini 390 metrov. Pri današnji cerkvi na Kopanju je bila nekoč prazgodovinska naselbina – prva cerkev naj bi bila tam postavljena leta 1433. V turški dobi je imela obzidje, njegovi ostanki pa so še vidni. Med letoma 1808 in 1810 je bil na Kopanju pri svojem starem stricu Jožefu tudi France Prešeren. Poleg cerkve in župnišča je danes delujoča še šola, njeni začetki pa segajo v leto 1865.

O nastanku Kopanja je med ljudmi še ohranjena pripovedka. Na Limberku je svojčas živel silen velikan. Nekoč je v jezi zgrabil vrh Limberka in ga vlekel po hribu v dolino. Potem je omagal in pustil na sredi polja kepo kamenja in prsti. Tako je nastal Kopanj. Na Limberku se še vedno pozna, kje je odlomil vrh. Tudi na pobočju so ostanki kamenja, ki so se odlomili, ko je vrh vlekel v dolino.

Nekaj posebnega bomo našli na severovzhodni strani kopanjskega griča. To je najznamenitejši izvir teh krajev – Marijin studenček. Nad njim je kapelica v obliki lurške votline in v njej kip Lurške Matere božje.

O kapelici pri studenčku je že leta 1863 Zgodnja Danica objavila kratek zapis, v katerem pisec pravi, da bister studenec iz hriba izvira in se prijazno v dolino steka. »Voda je kaj dobra in ljudje v okolici pravijo, če bi tudi človek umiral, vendar bi ta studenec še lahko pil. Teče pa iz kapelice, v kateri je podoba Marije Device, in nikdar ne usahne. Le enkrat, se pravljica glasi, ko so bili podobo Matere božje iz kapele vzeli in jo nekam drugam odnesli, je nehal teči. Kadar podobo nesoč zagledajo kraj, kjer je prej stala, jim studenec naproti priteče in od tistega časa ni nikdar več presahnil,« preberemo v časniku.

Korito 
izdolbel iz skale

Zdajšnjo kapelico – lurško votlino – je nad studenčkom iz neobdelanega kamna in betona napravil zidar Tone Tomšič (Lazarjev) iz Velike Račne. Korito je izdolbel iz skale. Zanimivo je, da se v njem vedno najdejo taki ali drugačni kovanci, ki dokazujejo, kako globoke korenine imajo nekdanja (poganska) verovanja, čeprav se jih ljudje najbrž niti ne zavedajo ali pa so vraževerni.

Voda iz studenčka je zelo okusna in je bila vedno zelo cenjena. Iskat so jo hodili tudi iz oddaljenejših krajev, več ljudem pa je že pomagala do zdravja oziroma odprave težav in bolečin na telesu, zato so jo mnogi imeli za zdravilno. Vsekakor se je nadvse prilegla v poletni pripeki, ko so ljudje kosili po Logu in sušili seno, po vodo pa so hodili k studenčku. Znano je, da se od te vode, čeprav je bila hladna, ljudje pa razgreti, nikoli ni nihče prehladil.

Posebnost tega studenčka med mnogimi studenci v Radenski dolini je, da voda nikoli popolnoma ne presahne, niti v hudi zimi niti v najhujši suši. Po izročilu je prenehala teči le takrat, ko so Šmarci hoteli odnesti Marijin kip iz cerkve na Kopanju v Šmarje in ga zamenjali s svojim, da bi tako oni imeli največji Marijin praznik, to je Marijino vnebovzetje – 15. avgusta, ne pa Kopanj kot njihova podružnica. Voda je spet začela teči, ko so kip vrnili.

Do studenčka pridemo po poti pod kopanjsko šolo ali pa z vrha po stezi od cerkve čez hrib in nato navzdol, kjer je približno 10 minut hoje. Pot je primerno označena s kažipoti.