Andrés Valdés, profesor pantomime in mima, je tudi pri 77 letih še kako šarmanten in zabaven. Rodil se je v Havani na Kubi, naslednje leto pa bo minilo že 50 let, odkar živi in ustvarja v Ljubljani. V ljubljanskem Gas stationu, kjer se dobiva, se rad spominja otroštva. »Prava paša za oči je ta lokal,« reče, ko gleda ameriški avto. Zadnje čase sicer marsikdo pogreša njegove nastope, Andrés odgovarja: »Ne zaradi mene. Tak čas je.« Nekateri celo pričakujejo, da bo nastopal zastonj. »Kdo pa bo delal zastonj? Jaz sem zelo drago plačal za svojo šolo v Parizu. Včasih nisem imel niti za jesti, ker je bila hrana tako draga, zdaj pa naj bi na stara leta zastonj delal?« se vpraša. Mojster pantomime se je v Parizu učil in izpopolnjeval pri legendah te zvrsti, Etiennu Decrouxu in Marcelu Marceauju, slednjemu je bil nekaj časa tudi asistent.
Imel je lepo rit
»Ko sem Marceauja spoznal, mi je rekel, da imam lepo rit, tako se v francoskem jeziku reče lepo telo. Sem že mislil, da je gej, vendar je imel družino,« se pošali, ko vozi razstavljenega cadillaca v lokalu. V Parizu je spoznal tudi dve slovenski igralki, Lenčo Ferenčak in Aljo Tkačev, ki sta ga povabili v Slovenijo. »Naredil sem načrt, kam bom odpotoval, najprej je bila na vrsti Jugoslavija, nato Avstrija, Češkoslovaška, Rusija in na koncu Japonska. Na Japonskem bi ostal in umrl. Potem sem iskal naslove, koga poznam v teh državah, in sem se spomnil na igralki, Lenčo in Aljo.«
Še zdaj se spomni dneva, ko je prvič prišel v Ljubljano, to je bilo 25. aprila 1964. Najprej je obiskal Tkačevo, odpeljala ga je na radio, kjer je imela vaje. »'Pridi, ti bom predstavila kolege,' mi je rekla. In tako sem že čez štiri dni nastopal na televiziji v oddaji Kulturna panorama.« Med srkanjem kave se spominja: »Po tem nastopu so ljudje začeli pisati, kaj je to, zakaj ne govori, a je gluhonem, a je naše gore list, kaj je to sploh ena umetnost ... V tistem času so pantomimo poznali samo režiserji in intelektualci.«
Nato je obiskal Ferenčakovo, ki je imela tisti dan vaje v hotelu Lev. »Vadili so za predstavo, ki jo je napisal Žarko Petan. Lenča me je predstavila direktorju hotela Lev, ta jo je vprašal, kaj delam, in me je predstavila kot pantomimika. Ker direktor ni vedel, kaj je to, mu je razložila: 'Veste, on pove zgodbo brez besed.' Ker direktor ni mogel verjeti, da lahko kdo kaj pove brez besed, sem mu pokazal eno točko in dobil pogodbo.«
Odpoved zaradi joškov
Nadaljuje: »1. maja 1964 je bilo odprtje hotela Lev. To je bil najbolj šik hotel v Jugoslaviji. Začel sem tam delati, dobro so plačali. Nastopala je tudi striptizeta. En večer pride malo okajena družba in med mojim nastopom so moški začeli kričati 'joške, hočemo joške'. Po točki vprašam punce v garderobi, kaj so joške, saj še nisem razumel slovenskega jezika. Naslednji dan sem dal odpoved, kajti to je bil znak, da tam ni moje mesto.« Dolga leta je Andrés poučeval na akademiji za gledališče, radio in televizijo, med drugim so bili njegovi učenci Boris Cavazza, Polona Vetrih in Iztok Mlakar, tudi njegova ljubezen Jana. »Moja žena je bila takrat moja študentka, potem asistentka, nato ljubica, še žena in na koncu mati mojega otroka – hčerka gre po najinih stopinjah, trenira sodobni ples.«
Razkrije, da je bil pol leta skrito zaljubljen v Jano, preden ji je to zaupal. »Menil sem, da ni dobro, da sta profesor in študentka skupaj. Potem ko sem končal seminarje, sem jo srečal pri akademiji in jo povabil na kavo ... Potem pa sem ji ukradel en poljub. Bilo je romantično,« se nasmeji. »To, kar meni manjka, ima ona. In to, kar njej manjka, imam jaz,« pove o ženi, s katero sta poročena 20 let. »Veste, kaj je ključno za uspešno zvezo? To, da se spoštujeva. Ona spoštuje moje delo in jaz spoštujem njeno.«
Razočaran nad Kubo
»Štirikrat sem bil poročen, ne sicer po svoji krivdi.« Doda še: »Četrta je ta prava. Pri meni gre rado v četrto,« se zasmeji. Svojo žensko rad razvaja. »Grem v trgovino, kupim tisto, kar je treba, pa tisto, kar je njej všeč. Ne tega, kar je meni všeč.« Zamisli se in reče: »Žal mi je, da je nisem spoznal 30 let prej. In to ji tudi vedno povem.« Nadaljuje: »Med nama je bil močan ogenj in zdaj se trudim, da tisti plamenček ves čas gori. Tako na primer nikoli ne grem iz stanovanja brez poljubčka.« Z nekoliko manj srečnim tonom pa govori o obisku domovine, kamor je odšel po 49 letih. »Na splošno sem bil razočaran nad Kubo.« Brez zadržkov pove: »Kubanci so po naravi lenuhi. Vedno pogruntajo, kako se zasluži brez truda. Tako je na ameriškem patentnem uradu ogromno izdelkov s Kube,« in omeni nekatere izume, med drugim pojočo žlico za dojenčke in stroj za lupljenje pomaranč. Kot pravi kavalir me na koncu še pospremi iz lokala in povabi na svoj decembrski nastop v Tolminu.
