Iz ruševin zrasel grad

Če primerjamo fotografije kostanjeviškega samostana, posnete po drugi svetovni vojni, z današnjimi, je razlika ogromna. Kar težko je verjeti, da je iz ruševin znova zrasel grad, ki ga je pod vznožjem Gorjancev davnega leta 1234 ustanovil koroški vojvoda Bernard Spanheimski, da bi z njim utrdil osvojene posesti, ki jih je iztrgal Madžarom. S skoraj v celoti končano obnovo zahodnega trakta grad dobiva končno podobo, ki pa je seveda rezultat številnih posegov v njegovo stavbno jedro, prvotno podobo je v današnji čas še najbolj ohranila samostanska cerkev.

Veliko vzponov in padcev je preživljal samostan, ki ga domačini imenujejo grad, zadnji najhujši udarec v vsej zgodovini pa je doživel med drugo svetovno vojno. Zaradi podtaknjenega požara septembra 1942 je zgorela vsa streha, vsa ostrešja, sesuli so se oboki nad glavno ladjo in potegnili za seboj še arkadno steno južne stranske ladje. Ob koncu druge svetovne vojne je bil, kot je zapisal Marijan Zadnikar v knjigi Kostanjeviški klošter, samostan ena sama ruševina. Za več sto kubičnih metrov je je bilo, v njej pa so bili zakopani tudi dragoceni stavbni členi. Dvanajst let po vojni je samostan doživel nov udarec, ko se je sam od sebe zrušil še zvonik cerkve, k opustošenju gradu pa so prispevali tudi domačini, ki so v delovni vnemi in želji po brezplačnem gradbenem materialu odvažali ruševine.

Tega se še kako dobro spominja Lado Smrekar, ki je omenil 8. september 1953, ko je šel z ženo Marijo prvič h gradu: »Na ruševinah samostana je bilo ljudi kot mravelj in so nalagali gradbeni material ter ga odvažali. Od cerkve do vhoda je bilo vse skopano, celo iz temeljev so kopali kamenje. Naslednjega jutra sem stopil na občino. Dobil sem tajnika Metelka in ga prosil, naj prepove odvoz gradbenega materiala. Bil sem smrkavec, zato sem si upal tako odločno nastopiti. Čez nekaj dni je župan že stal na hribčku pred Oražnovo hišo in klical razglas občanom, da je prepovedano vsakršno odvažanje. Ljudje so vedeli, da za vsem tem stojim jaz, in so godrnjali. Grad je prevzela spomeniškovarstvena služba iz Beograda in je bil spomenik zveznega pomena, pozneje pa je prišel pod ljubljanski zavod. Veliko zaslug za obnovo med vojno požganega gradu je imela arhitektka Špelka Valentinčič Jurkovič, ki je dosegla, da so med vzhodnim in južnim traktom, kjer ni bilo ne zidu ne temeljev, naredili arkade. Je rekla, da bo toliko betona zabila v temelje, da si jih ne bo nihče več upal podirati. In to je bila rojstna celica gradu.«

Še je dela za novo vodstvo

Po letu 1956 so se za grad začeli srečnejši časi. Vsa obnovitvena dela je vodil republiški zavod za spomeniško varstvo z različnimi zunanjimi strokovnimi sodelavci, duša vsega dogajanja pa je bil konservator Ivan Komelj. Po šestih desetletjih obnove grad torej dobiva dokončno podobo.

Leta 1974 je v prvih obnovljenih prostorih na pobudo domačina kulturnika Lada Smrekarja, ki je takrat vodil domačo osnovno šolo, zaživela Galerija Božidar Jakac, ki z umetnostnimi zbirkami ter likovnim in kulturnim programom oživlja ta izjemni kulturni spomenik in njegovo okolico. »Samostanska cerkev je po obsežnih restavratorskih in obnovitvenih delih leta 1971 dobila današnjo podobo in je eden od najlepših primerov zgodnjegotske in pozneje barokizirane arhitekture na Slovenskem. Ta znotraj umetnostnega muzeja deluje kot razstavišče, za katero uveljavljeni domači in tuji umetniki pripravljajo specifične razstavne projekte, ki so deležni velike pozornosti strokovne in laične javnosti,« je izpostavila muzejska svetovalka Helena Rožman, soavtorica in koordinatorka razstave o zgodovini cistercijanskega samostana, ki je na ogled v gradu, razstavo pa je Galerija Božidar Jakac pripravila v sodelovanju z Umetnostnozgodovinskim inštitutom Franceta Steleta ZRC SAZU, Ministrstvom za kulturo RS in Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Da je samostan dobil kulturno noto, ima največ zaslug Lado Smrekar, ki je vodenje galerije pred dobrima dvema desetletjema predal Bojanu Božiču, zdaj se tudi on odpravlja v pokoj. In zadovoljen je, da gre obnova gradu h koncu. »Zagotovo je bila obnova zahodnega trakta velik zalogaj, saj je bil statično zelo problematičen, na kar je opozarjal tudi statik Stojan Ribnikar, ki je sodeloval pri delih, v tem prostoru pa je zevala luknja od strehe do tal. Z obnovo smo dobili 630 kvadratnih metrov razstavnih površin, ki so urejene po najvišjih standardih. Tako se začenja nova paradigma te galerije, česar sem po 20 letih posebno vesel in s ponosom lahko pogledam na prehojeno pot z zavedanjem, da če ne bi bilo začetnih vizionarjev, tudi tega našega prispevka ne bi bilo,« je dejal Bojan Božič in poudaril, da obnova zahodnega trakta ni še povsem končana. Vgradili bodo dvigalo, naredili nove sanitarije, končati je treba še pritlične prostore zahodnega trakta, kjer bo nastala večja večnamenska dvorana. Za obnovo ostane še del severnega trakta, novo vodstvo bo moralo v objekt umestiti gostinski lokal, velik zalogaj pa bo tudi opatova dvorana, kjer je predvidena kongresna dvorana za protokolarne sprejeme, kjer je prvi pogoj ustrezna tehnologija in telekomunikacijska infrastruktura. A to je že druga tema.