NA KOŽO

Iz rok v usta v večnost

Objavljeno 26. september 2015 00.35 | Posodobljeno 26. september 2015 00.36 | Piše: Jaroslav Jankovič
Ključne besede: komentar

Kupcev, ki zmorejo za 10 domačih jajc odšteti 3,5 evra, je manj kot 10 odstotkov.

Jaroslav Jankovič. Foto: S.N.

Oni dan sem stikal po ekološki tržnici na ljubljanskem Viču in se ustavil pri gospe Ivi iz okolice Vranskega. V oči mi je padel zares lepo pečen in arhaično zaskorjen hlebec iz domače pšenične moke. Sami pečete? »Sama, v krušni peči, že 25 let.« Misleč, da bom kruh kupil, je že segla po vrečko, a na moj namig hitro ustavila nasmeh na licih. Z možem, oba okoli 50, sta izgubila službo sredi najbolj občutljivih let. Če se za ženske delodajalcem ni več bati, da bodo zanosile, je argument za oba manjša storilnost in pogostejši obiski pri zdravniku. Skratka, v srednjeletnika se v Sloveniji ne izplača vlagati. Zagnala sta hribovsko ekološko kmetijo z nekaj kravami, gozdom in sadovnjakom. Zmoreta? sem vprašal. »Če ne bi imela štirih otrok, ne vem, kako bi šlo. Preživimo, a bolj slabo živimo.«

Iva je delala v državnem podjetju pri Ljubljani: »Vsak dan sem se vozila 90 kilometrov.« Veliko, na moj pogled je takoj pristavila: »Oh, z veseljem bi se vozila, skupaj sem dobila 800 evrov, nekaj je bilo.«

Zgodbe iz bogatih zahodnih držav, kjer se ljudje res vsak dan vozijo v službo tudi 100 kilometrov daleč, niso primerljive s slovenskimi razmerami. A zakaj bi se Ivi splačalo vsak dan porabiti dve uri za vožnjo v službo za tako nizko plačo? S prodajo na tržnicah dobi celo malo več čistega, vendar niti pomisliti ne sme, kaj bi se zgodilo, če bi resno zbolela. Vsaj prvi mesec bi si ležanje morala plačati sama iz prihrankov. A to bi verjetno še šlo, problem je, da si še tako dobra kmetija z visoko dodano vrednostjo pri nas ne more ustvariti nobene rezerve. Prelestne mestne gospe v oprijetih oblekicah kupujejo po pol kilograma in ne vreč zelenjave. Kupcev v Sloveniji, ki zmorejo za 10 domačih jajc odšteti 3,5 evra, je manj kot 10 odstotkov. Cena jajc je v resnici mnogo prenizka, saj je sonaravna reja, pridelava, kar preveč odvisna od vremena in naravnih nihanj, škode vročinskega vala ali lanskega deževja ne moremo omiliti z rokami! Ampak kmetica si ne more privoščiti ostati brez jajc, korenja, radiča. Kaj bo potem prodajala? Iz rok v usta v večnost, torej. Ampak enkrat se človek naveliča. 

Deli s prijatelji