V Tropskem vrtu v Dobrovniku, kjer na leto vzgojijo dva milijona cvetočih orhidej, jim je po treh letih uspelo do cvetenja pripraviti edino užitno orhidejo – vaniljo. Okoli 70 cvetov se bo od sredine maja pa do konca junija odpiralo dan za dnem. Vsak cvet ostane odprt manj kot 24 ur, oprašitev pa je uspešna le v prvih nekaj urah. Če bo vrtnarjem uspelo, bodo prihodnjo pomlad obirali plodove, ki pa še ne bodo imeli znane arome. Po obiranju plodov je na vrsti fermentacija, ki po nekaj mesecih končno pripelje do dišeče začimbe.
Tropski vrt podjetja Ocean Orchids, ki se od leta 2005 ukvarja z gojenjem orhidej iz rodu Falenopsis, ima štiri hektare, premore več kot 400 različnih rastlinskih vrst iz tropskih in subtropskih predelov. Vsebino dopolnjujejo številne uporabne rastline, kot so čajevec, kavovec, poprovec, mango, ananas, avokado, karambola, papaja, kakavovec ipd.
Sto različnih vrst
Zgodba o vanilji je kljub njeni priljubljenosti in vseprisotnosti še precej neznana. Večina ljudi ne ve, da so dišeči rjavo črni stroki fermentirani plodovi orhideje. Plod orhidej imenujemo kapsula, saj so stroki rezervirani za plodove iz družine stročnic, kamor spadata tudi fižol in grah. Vanilja je v družini orhidej, ki je zelo obsežna, edina vzpenjalka in ena izmed posebnosti te zanimive in ekstravagantne družine. Kot nam je razložil direktor marketinga Tropskega vrta Andrej Vršič, je v naravi okoli 100 različnih vrst vanilje, ki spada med najstarejše in evolucijsko najbolj primitivne rodove znotraj družine orhidej.
Indijanci iz plemena Totonacev v Mehiki so opazili, da pod vzpenjalko, ki se ovija po drevesih, ležijo čarobno dišeči rjavi plodovi. Verjetno so jo prvi uporabljali za dišavo in v kulinariki, za kar sicer ni neposrednih dokazov. Azteki so v 15. stoletju Totonace podjarmili in od njih zahtevali davke, med drugim v obliki dišečih posušenih strokov vanilje, ki so jo poimenovali črni cvet oziroma Tlilxhochitl. Uporabljali so jo v kulinariki, najbolj znan pa je recept, kjer so fermentirane plodove zmleli in zmešali z zmletimi semeni kakavovca ter koruze, vse skupaj pa začinili s čiliji. Ta napitek, ki velja za nekoliko surovega predhodnika današnje čokolade (xocolatl), je bil rezerviran za vladajočo elito. Azteškemu kralju Montezumi so ga morali večkrat na dan postreči v zlatih kelihih. Ker bi naj imel napitek čudežno moč in deloval tudi kot afrodiziak, so jih Montezuma in njegove priležnice spili tudi po 50 na dan. S španskimi osvajalci se je ta čarobni napoj že okoli leta 1525 pojavil na stari celini v nekoliko spremenjeni obliki, brez čilija in koruze, ter ostal pijača evropskih dvorov polna tri stoletja.
Kako iz plodu
nastane začimba?
Pomemben napredek se je zgodil šele v sredini 19. stoletja, ko je Francozom na otokih ob vzhodni Afriki po številnih neuspelih poskusih uspelo izpopolniti ročno opraševanje ter močno povečati proizvodnjo. Vanilja je postala dostopna večjemu krogu ljudi in se začela pogosteje pojavljati v sladicah in napitkih premožnih meščanov. Leta 1874 so v Nemčiji v laboratoriju sintetizirali vanilin, najpomembnejšo izmed več kot 200 sestavin naravne vanilje. Lahko bi rekli, da je vanilja zaradi prisotnosti sintetičnega vanilina izgubila del svoje čarobnosti, ne moremo pa zanemariti dejstva, da popularnost te arome še vedno raste, saj je z njo odišavljena vedno večja množica izdelkov.
Vanilja cveti aprila ali maja. Po oprašitvi se cvet posuši, cvetni pecelj pa se zadebeli in po približno devetih mesecih dozori. Plodove, ki še vedno nimajo nobene arome, po obiranju takoj povežejo v snope in vržejo v vročo vodo za nekaj minut. Tako se prekine proces zorenja in začne proces fermentacije. Snope počasi sušijo na soncu, pri čemer plodovi izgubijo večino vlage in porjavijo. Ta postopek lahko traja 10 tednov, rezultat pa so arome polni, oljnati plodovi, ki se nato ločijo po velikosti oziroma kakovosti arome. Omeniti še velja, da se največ arome skriva na vrhu ploda, najmanj pa pri peclju.
Sladoled po receptu predsednika Takoj za žafranom |
