Iz Pirana do Benetk stoje v čolnu

Pred kratkim je bilo v piranskem mandraču zelo živahno že tik pred sončnim vzhodom. Možje, prijatelji, člani Italijanske skupnosti Giuseppe Tartini Piran in radovedneži so tja prišli pospremit 25 žensk, ki so se odpravile na večdnevno veslanje do Beneške lagune. Nič posebnega, boste rekli, a dame so na ne tako kratko pot odveslale s starodavno tehniko veslanja stoje na dveh že pozabljenih lesenih plovilih caorlinah. To je prvi takšen ženski podvig, s katerim se tudi pri nas oživlja tovrstno veslanje. V njem so se Primorke združile z Benečankami, ki to tradicijo gojijo že dlje. 

Tako kot so veslali včasih

Kot je povedala kustosinja za umetnostno zgodovino v Pomorskem muzeju Sergeja Mašere Piran in za to vrsto veslanja navdušena Duška Žitko, je veslanje stoje oziroma po beneško poznala tudi naša obala. »Caorlina je plovilo, ki so si ga izmislili Benečani in je primerno predvsem za Beneško laguno. Šlo je za zahteven način prevažanja tovora, iz katerega ženske niso bile povsem izključene. Poznal ga je Mediteran, pomembno pa je, da smo ga prevzeli tudi Slovenci. Naše tonere, s katerimi so na slovenski kraški obali tradicionalno lovili tune, so tako predelane oziroma prilagojene caorline. Poleg tega so Pirančani vse do 70. let prejšnjega stoletja uporabljali leseno plovilo topo, s katerim so z veslanjem stoje prevažali tovore. Kmetice so po dve ali štiri v enem plovilu tako vozile sadje in zelenjavo do Pirana, Izole in naprej vse do Trsta. Z njimi so pluli tudi po rekah in obalah severnega Jadrana.«

Manj znano je, da v Piranu že kaki dve leti pri Italijanski skupnosti Giuseppe Tartini Piran deluje ženska skupina veslačic stoje Voda Veneta Piran. »Ideja za ustanovitev je nastala, ko smo se spoprijateljile z izkušenimi veslačicami beneškega veslaškega kluba Giudecca. Navdušile so nas in nas na začetku vpeljale v to tehniko veslanja. Njihov klub nam je celo za nedoločen čas posodil čoln topo, s katerim parkrat na teden treniramo, veslamo in se ob njem rekreativno družimo tam okoli Jernejevega kanala in po Piranskem zalivu. Tudi za tako veslanje je treba usvojiti veliko pomorskih veščin. Med rekreacijo spoznavamo vetrove, valovanje morja in na primer to, kako privezati barko. Marsikaj je še poleg, tudi spoznavanje pomorske zgodovine, tradicije in kulture, učenje pomorskih pravil in seveda spoštovanje narave,« je pred odplutjem povedala vodja skupine Voda Veneta Piran Amalia Petronio.

Stoječe veslanje zahteva uigranost

V skupini je 12 veslačic, starih od 26 do 65 let. Med njimi so arhitektke, biologinje, sociologinje in profesorice. Vse so močnega značaja in cenijo vzhajajoče sonce pred treningom, ki traja uro ali dve. Seveda je tu še prijetno druženje ob skupinskem stoječem veslanju, pri katerem dela vse telo in zahteva uigrano posadko. Izkušnje pridobivajo tudi na različnih ženskih regatah. Tako so se dobro odrezale na veliki 31-kilometrski sloviti beneški regati Vogalonga. Nedavno so na primer osvojile tretje mesto na tradicionalni ženski regati v Betini na Murterju.

Že 47 let jo prirejajo ob tamkajšnjem prazniku školjk in letos se je je udeležilo kar 10 posadk.
Namen tokratnega dogodka so povezovanje in sodelovanje obeh držav, ohranjanje tradicionalnih plovil, veslanje na tradicionalni način stoje, medgeneracijsko sodelovanje in seveda spodbujanje zdravega načina življenja žensk v vseh življenjskih obdobjih. Pričakovati je, da bo postal tradicionalen. Ne nazadnje obuja nekdanjo pot soli iz Pirana v Benetke in zgodovinsko povezanost obeh mest.