Iz pekla soške fronte k belim menihom

STIČNA – Tukajšnji cistercijanski samostan, katerega začetki segajo v leto 1132, je najstarejši delujoči samostan in edina še delujoča opatija na Slovenskem. Devet stoletij ji je navrglo tudi premnoge duhovne zasluge, od najstarejšega (leta 1428) slovenskega prevoda Češčena bodi latinske marijanske pesmi Salve Regina do, denimo, skoraj neznanega dejstva, da je med prvo svetovno vojno tri leta – od 1915. do 1918. – dajala zatočišče goriški nadškofiji. Celotno njeno vodstvo se je k belim menihom zateklo iz pekla soške fronte, ki je med drugim porušila tudi nadškofijske stavbe v Gorici.

Nadškof vojni begunec

Kot državni muzej in osrednja slovenska muzejska ustanova, ki sledi prek 1700 let staro versko izročilo na območju Slovenije, deluje v Stični tudi Muzej krščanstva na Slovenskem. Ob rednih zbirkah namenja svoje prostore tudi občasnim. Te dni vabi na ogled razstava V zaledju soške fronte, ki je plod skupnega truda Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Pokrajinskega arhiva Nova Gorica, Pokrajinskega arhiva Koper, Gornjesavskega muzeja Jesenice in Tolminskega muzeja. V njihovem imenu so goste na odprtju pozdravili Tadej Trnovšek, Mitja Sadek in Judita Šega. V posebni sobi so pripravili še količinsko skromnejšo, a sporočilno izjemno zanimivo razstavo o stiškem samostanu med prvo svetovno vojno.

Doganjanjem v zaledju namenjata zgodovina in javnost nasploh slabšo pozornost kot frontnemu, a se tudi tam odvijajo mnoge epopeje. Mednje lahko uvrstimo tako rekoč povsem neznano dejstvo, da je goriška nadškofija tri vojna leta delovala – iz Stične!

»Iz srca bomo delili z vami vse, kar imamo,« je stiški prior dr. Avguštin Kostelec izrekel dobrodošlico beguncem iz goriške nadškofije, ki jih je iz njihovega mesta pregnala soška fronta. Goriško semenišče, kjer so se za bodoče duhovnike šolali študentje iz goriške, tržaške, poreške in krške škofije, je bilo kmalu po odprtju fronte preurejeno v vojaško bolnišnico. Predstojništvo goriškega bogoslovja je zato začelo mrzlično iskati nadomestno lokacijo, kjer bi lahko nadaljevali svoje delo. Po številnih zavrnitvah so se obrnili še na stiškega opata Bernarda Widmanna in na takratnega priorja dr. Avguština Kostelca, ki sta goriške bogoslovce sprejela odprtih rok. Namestili so jih v stari prelaturi, potem ko se je novembra 1915 iz nje izselila bolnišnica Rdečega križa. S svojim osebjem je 9. decembra 1915 v Stično prispel goriški nadškof dr. Frančišek Borgia Sedej. Iz Gorice se je umaknil že 27. julija, najprej v Vipavo, nato k rojakom na Cerkljanskem. Od tam mu je uspelo navezati stike s stiškim samostanom in se dogovoriti za selitev. Naslednja tri leta in eno četrtletje je svojo nadškofijo vodil iz Stične.

Na gostovanje nadškofa Sedeja pri belih menihih od jeseni 1936 spominja spominska plošča v stiški baziliki.

Pokalo kot na fronti

V trinadstropni samostanski kašči, imenovani tudi žitnica, so shranili več kot 20.000 knjig goriške semeniške knjižnice. V zabojih jih je iz Šempetra pri Gorici februarja 1916 na železniško postajo v Volčji Dragi prepeljalo selitveno podjetje Hvalič. Dragoceni tovor je vlak pripeljal do Ivančne Gorice, od tam pa so jih do kašče prepeljali na vozovih. Tri zaboje z najdragocenejšimi knjigami pa so že prej, konec poletja 1915, iz Gorice spravili do Škofje Loke, kjer so varno prezimili, spomladi 1916 pa so jih prepeljali v Stično. Ob knjižnih so v Stično pripeljali še druge nadškofijske dragocenosti, kot kipe in slike. Ne le soška, še marsikatera fronta je rušila verske hiše, dostojanstvenike in običajne vernike pa gnala v begunsko bedo. V stiškem primeru pa so se ne le begunci, ampak tudi vojske, ki so hrumele čez deželo, rade zglasile pri samostanskih bratih. Znova in znova se je pokazalo, da vojake še najbolj mika samostanska žitnica. A nikoli prej jih ni prišlo toliko kot 21. septembra 1917, ko se je v samostanskih stavbah nastanilo okoli 1500 vojakov 7. topniškega polka. Najsrečnejši med njimi, kar štiristo jih je bilo, so se nastanili v zgornjih nadstropjih samostanske žitnice. Poveljstvo jih je vsakodnevno ekserciralo za fronto, tako da je okolica samostana vsevdilj odmevala v treskanju granat in topov. Kot nevidna rdeča nit je pokanje povezovalo neutrudno regljanje strojnic. Umirilo se je šele tik pred božičem, ko je ves polk odšel na fronto.

Kmalu po začetku vojne so z vseh front začele prihajati množice ranjencev, da je v bolnišnicah zanje kmalu zmanjkalo prostora. Zanje so iskali druge nastanitve, tako tudi v Stični. A ne za dolgo. Rdeči križ se je Stični zaradi odročnosti, neugodne za prevoz ranjencev, odpovedal že novembra 1915.

Cesarjevi uradniki so pod orožje vpoklicali tudi pet stiških menihov. Vseh pet je vojno preživelo. Eden izmed njih, Izidor Hämmerle, je bil dvakrat ranjen, s čimer si je zaslužil odlikovanja in napredovanje v podoficirja. Izidor in sobrat Viljem Markič sta se za srečno vrnitev po vojni zahvalila stiški Žalostni Materi božji z votivno vezenino.