Iz opustelega Kranja odhaja še ena galerija

KRANJ – »Ni prostora za angele. Vzemi še zadnji košček mojega srca. Na smetišče zgodovine. Sedmina,« je zapisano na plakatu sredi starega Kranja, tam čisto blizu Prešernovega gledališča. Kdor bi si mislil, da so na tem kraju zbrani naslovi nekih novih tragedij, bi se motil. Tako čustveno je Margareta Vovk Čalič, vodja Etno galerije Desetnica, opisala zadnja štiri poglavja v zgodovini galerije, ki je več kot četrt stoletja živela v jedru Prešernovega mesta. Letos, ravno na Prešernov dan, se bo galerija z dolgo tradicijo, ki je postala že nekakšen simbol starega mestnega jedra, poslovila.

Nazaj h krpankam

»Lani smo zaman iskali najemnika, ki bi prevzel galerijo in jo vodil naprej. Nekaj zanimanja je bilo, a se za najem ni nihče odločil. Zakaj? Zato ker kranjska občina sofinancira samo tiste najemnike, ki prevzamejo prazne prostore. Če bi mi dali galerijo v nove roke, bi bila ta seveda napolnjena z izdelki, in ne prazna. Vseeno upam, da se po našem odhodu najde kdo, ki bo v te prostore uspešno prinesel nove vsebine,« pove Vovk Čaličeva iskreno o tem, zakaj bo sredi gorenjske metropole zdaj zdaj ugasnila še ena trgovina. Trgovina, ki je (bila) hkrati galerija in prostor, kamor si vsak trenutek lahko prišel na klepet ali pa zgolj pokukat, kakšne lepe stvari ustvarjajo slovenski umetniki in obrtniki.

A se zdaj, ko se v Etno galeriji Desetnica piše zadnje poglavje, vrnimo na njen začetek. Kakšen je bil pred 26 leti stari del Kranja? »Drugačen, kot je danes. Mesto je bilo pretočno. Povsod je bilo polno energije, ki je danes ni več. Zdaj smo zaprti, pa ne le s pregradami in potopnimi količki, ampak se zdi, da tukaj nekaj ni tako, kot bi moralo biti,« pravi Margareta Vovk Čalič in nadaljuje: »Danes smo v tej hiši samo še mi, pa še mi odhajamo. A samo na tem naslovu je bilo v preteklosti pet trgovin: zgoraj je bila trgovina s športnimi oblačili, zraven nje prodajalna za ljubitelje ročnih del in kozmetični salon ter v pritličju poleg nas še trgovina z indijskimi in kitajskimi izdelki. Ne samo tu, ampak tudi drugod v mestu je bilo čutiti pravo vzdušje. Zdaj je staro mestno jedro težko dostopno. Če ljudje ne morejo priti v mesto, se življenje umakne z ulic.«

In na to, da življenje vztrajno odteka iz starega mestnega jedra, je v zadnjih letih Vovk Čaličeva skupaj z možem Čarlijem že večkrat opozarjala. »Dokler bodo v starem jedru dajali prednost socialnim podjetjem in dokler bodo javni zavodi odpirali lokale, mesto ne bo moglo zaživeti. Nemogoče, kajti omenjeni, ki se financirajo iz javnega žepa, imajo z nizkimi maržami veliko prednost pred obrtniki in podjetniki, ravno njih pa bi morali privabiti nazaj v staro mesto,« razmišlja sogovornica, ki se bo po zaprtju galerije vrnila k svoji prvi ljubezni – h krpankam. Z izdelki, skrbno sešitimi iz pisanih koščkov blaga, je orala ledino na Slovenskem, nato je s številnimi delavnicami, ki jih namerava tudi v prihodnosti organizirati v starem delu Kranja, ljubezen do krpank prenesla še na številne slovenske šivilje.

Mesto duhov

Pred leti, prav tako za Prešernov dan, je bila Desetnica med tistimi trgovinami, ki so na izumiranje starega mestnega jedra opozorile zelo neposredno – z osmrtnicami. Nanje so napisali protestna gesla in jih nalepili na vrata in izložbe svojih trgovin. Podobno so na to, da postaja stari Kranj (tako kot verjetno tudi kakšen drug slovenski kraj) mesto duhov, opozarjali že pred skoraj trinajstimi leti. Takrat je cvetličar Matjaž Beguš ob osrednjo mestno ulico postavil razstavo žalnih vencev. Vsak venec je nosil ime ene od trgovin, ki so v zadnjih letih izginile iz starega mestnega jedra. Že takrat je bilo teh vencev ogromno, a če bi podobno razstavo ponovili danes, bi bilo treba narediti dvakrat, trikrat več žalnih aranžmajev.

Žalostno in ganljivo je te dni v odhajajoči Desetnici. »Ljudje, ki so opazili, da odhajamo, se poslavljajo od nas. Pridejo, stisnejo roko ali kupijo nekaj samo zato, da bodo imeli spomin na našo Desetnico. To je topel občutek,« opiše sogovornica preplet močnih čustev, ki se te dni mešajo v galeriji sredi gorenjske metropole.

»Sem so prihajali Kranjčani, Gorenjci ter ljubitelji umetne obrti iz vse Slovenije, tudi iz tujine, in mnogi so se k nam radi vračali. Turistov pa je bilo vsako leto manj. In še tisti redki, ki so prišli, so se pogosto spraševali, kaj je narobe s tako lepim mestom,« opiše še nekaj utrinkov s 26 let trajajoče poti Margareta Vovk Čalič, ki zase pravi, da nikdar ni znala biti tiho. »Nikoli nisem le pasivno opazovala tega, kaj se dogaja okoli nas. Vedno sem povedala, kaj mislim, pošiljala dopise, opozarjala. A pogosto se je zgodilo, da učinka ni bilo, samo po grbi sem jih dobila,« pove še eno misel, v kateri se (na žalost) najde tudi kdo drug, ki pač ne more biti tiho.