Ime oljčna nedelja se je prvič pojavilo v šestem stoletju. Poimenovanje izvira iz časa po izpričani procesiji v Jeruzalemu iz četrtega stoletja. Že v sedmem stoletju so na zahodu v procesijah nosili palme ali drugo zelenje ter ga potem hranili na domovih.
»Vsebina krščanskega praznika se povezuje s Kristusovim slovesnim vhodom v Jeruzalem,« razlaga Rožana Koštiál v delu Oljčna nedelja in oljčna vejica v šegah in navadah Slovenske Istre Koštiálova. »Jezus je prihajal sedeč na oslici in množica ga je pozdravljala. Vsi štirje evangelisti v Svetem pismu poročajo, da je zelo veliko ljudi razgrnilo plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. Vzeli so palmove veje in mu šli naproti. Ker je prihajal sprevod z Oljske gore, je upravičeno misliti, da so bile med zelenjem tudi oljčne vejice, čeprav jih Sveto pismo neposredno ne omenja. Vir iz četrtega stoletja pa razločno navaja oljčne veje in natančen potek obreda.«
V Istri k blagoslovu nesejo samo oljčne veje, večinoma v naravni obliki, pa tudi posebno spletene palme. Veje je nekoč izbral in šel ponje gospodar. Praviloma jih je urezal v nedeljo zjutraj še pred sončnim vzhodom. Za pletenje in prodajo so rezali ves teden prej. Dokler oljka ni bila blagoslovljena, je niso smeli nesti v hišo. Veje so odložili na dvorišču, na kamnito klop ali kamen, pod lopo ali pokrito teraso. Danes gre po oljko kdor koli iz družine, niti časovnih omejitev ni več.
V preteklosti in tudi danes je najbolj pogosta oblika oljčne vejice naravno raščena veja. Poznali so tudi pletene oljčne veje, tako imenovane palme v različnih oblikah. Palma je bila pred drugo svetovno vojno še običajna po vaseh, videvali so jo tudi v mestih. Po letu 1945 jo je bilo videti na oljčno nedeljo, konec 50. let prejšnjega stoletja pa je bila precej redka, večinoma jo je imel le duhovnik. Nato je izginila.
Ljudje so odhajali z vasi, na mlajše rodove spretnost ni prešla, saj povojni čas ni bil naklonjen cerkvenim obredom. Toda po zaslugi Koštiálove, ki je tako zagnano in predano raziskovala palme, se je le vrnila v kraje slovenske Istre. »Leta 1990 sem se odločila, da spodbudim še redke starejše poznavalce k pletenju, sama pa sem uvedla pletenje v krožku na Osnovni šoli Šmarje pri Kopru,« pravi. »Tako je prvih 15 učencev usvojilo tehniko pletenja palme. Danes pa plete še marsikateri, ki se je navdušil nad izročilom.«
Palme so seveda pletli predvsem v krajih, kjer je bilo veliko oljk. »Pletenih je bilo več v časih, ko so še rasle večinoma necepljene,« pove Rožana Koštiál. »Prodajali so jih tudi v Trstu, saj so jih tja nosile Istranke in slovenske okoličanke s Proseka, Kontovela in Boljunca. Starejši modrujejo, da so pletenje verjetno prinesli duhovniki iz Istre, da se je k nam morda razširilo iz Dalmacije, da so to verjetno videli v mestih, da je morda prišlo iz Italije v Trst in k nam. Lahko smo zadovoljni, da smo jo rešili pred izginotjem.«
Že iskanje listkov oljke v parih je zelo naporno opravilo. Je namreč več vrst palm, ki se razlikujejo po obliki. Rožana Koštiál v svojem delu navaja palmo monštranco, dvojno palmo, palmo v obliki križa in druge.