Iz ohišnice ustvarili zelenjavarsko kmetijo

MALO MRAŠEVO – Sonce je zahajalo nad Krškim poljem, ko smo z regionalne ceste Podbočje–Krško zavili v vas Malo Mraševo: »Pri kapelici levo in nato boste kmalu zapeljali na dvorišče naše domačije,« nam je po telefonu dal navodila gospodar kmetije, 70-letni Martin Komljanc, ki je iz miniaturne samooskrbne krškopoljske kmetije očeta Leopolda v zadnjih 30 letih zgradil zgledno kmetijo za pridelavo zelenjave.

Kmetija ob potoku Senuša

Komljančeva domačija, rastlinjaki in polja so tako rekoč ena sama velika sklenjena parcela ob rečici Senuši, ki jo prebivalci vasi prav dobro poznajo, saj se vanjo stekajo vode iz močvirnega gozda, ki jih nato ona lenobno prenaša do Krke, kamor se izliva.

Martin si je privzdignil kapo, si prižgal cigareto: »Ne vem, še kar mi paše, pa naj bo,« nam je hudomušno namignil in jel pripovedovati, kako je otroštvo in mladost po vojni, »ko res ni bilo, ko je bila dežela porušena, zdelana in lačna...«, preživel na revni kmetiji, kjer je bilo hektar in pol travnika, dober hektar njive in 3,5 hektarja gozda.

Nekoč veliko Komljančevo kmetijo ob Senuši, ki je štela 96 parcel, je dedovalo pet bratov, usoda je hotela, da se je kmetija delila: »Saj veste, kako to gre v stiski, zemlja se je razdelila, deloma razprodala, domačija je šla celo na boben, moj oče jo je kupil nazaj od brata. Tako je bilo,« je pripovedoval Martin, ponosni kmet iz Malega Mraševega.

Od ohišnice do 18 hektarjev

Vprašamo se lahko, kdo je hotel v šestdesetih, ko je bila na pohodu mala delavska industrijska revolucija, postati kmet. »Jaz!« nam je odločno dejal Martin in dvignil roko, potegnil dim in srebnil kavo, ki nama jo je skuhala njegova žena Betka.

»Že sem mislil oditi v Nemčijo, pa sem se zvečer ulegel in razmišljal, kaj mi lahko tujina da takega, česar ne bi mogel ustvariti doma... In nisem šel.«

Zdelo se je, da nima nobenih možnosti postati kmet in živeti od svoje zemlje. Deset let je delal, hodil na šiht, kot pravijo, hkrati pa kupoval njive, bolj oddaljene zamenjal za tiste v bližini domačije. Več kot 20 let je trajala »Martinova komasacija«.

»Zdaj imamo rastlinjake skupaj ob Senuši,« nam pove 38-letni sin Martin, ki prevzema pobudo na kmetiji.

Komljančeva kmetija je zdaj velika 18 hektarjev, od tega na šestih hektarjih pridelujejo zelenjavo: solato, papriko, paradižnik, radič, kumare, jagode, nekaj je tudi krompirja. »Skupaj naberemo od 200 do 250 ton zelenjave,« pove sin Martin. S prodajo na domu se zaenkrat ne ukvarjajo: »Za to je treba imeti čas, moraš veliko prodati, da se pokrije.« Vso zelenjavo zato prodajo prek Kmetijske zadruge Krka.

Domače roke in obiralke jagod

Kar veliko je te zemlje pri Komljančevih, kljub temu pa se najraje opro na svoje roke. »Kljub hektarjem in tonam večino dela opravimo sami. Le poleti, med obiranjem paprike in jagod, najamemo sezonske delavce. A več kot pet ali šest obiralk jagod naša kmetija ne prenese.«

Tudi pozimi je dela dovolj: »Letos smo postavili tri nove rastlinjake, le tistih nekaj dni, ko je bilo zares mrzlo, smo malo odpočili,« pravi sin.

Nekateri kmetje se združujejo v krožke: »Mi smo se nekako odločili, da imamo vse svoje. Greš, ko je treba ali ko želiš, sicer si odvisen od drugih.« Mladi in stari gospodar sta me peljala skozi rastlinjake, v prvem so cvetele jagode, grmički zelenih listov z belimi cvetovi so prav lepo naznanjali pomlad. Zunaj je poganjala solata: »Je odgnala, a zemlja je še hladna, zato smo jo pokrili s kopreno.«

Komljančeva kmetija je sodobna, usmerjena v pridelavo zelenjave. Kljub temu je na dvorišču zadišalo po hlevu in gnoju.

»Moje punce«

Mladi Martin je odhitel po opravkih, s starim Martinom pa sva prišla na dvorišče, ko je sonce že zašlo. »Zdaj greva pogledat še moje punce!« se je hudomušno nasmejal.

Stopila sva v sodoben hlev, kjer je osem lepo raščenih telic prežvekovalo in čakalo na večerni obrok.

Martin je mimogrede vzel sirkovo metlo in pometel razmetano seno. K njim je prišel direktor KZ Krka in ga vprašal, kakšen je smisel, da imajo poleg zelenjave še krave. Pa mu je Martin odgovoril, da ni kmetije brez hleva. »Odvrnil mi je, da jih je že veliko slišal, a take pa še ne.«

V času, ko se kmetje usmerjajo v proizvodnjo ali zelenjave ali mleka ali mesa ali sadja, Martin Komljanc trdi, da ni kmetije brez krave v hlevu.

»Kupimo telice, ko imajo 250 kilogramov, in jih zredimo do 600 kilogramov. Rekli bodo, da se ne splača, vendar vedite, da smo samo letos zvozili na njive 60 ton hlevskega gnoja. Zemljo lahko tretirate le z umetnim gnojem, a kmalu postane puhla, brez vonja, hlevski gnoj je povsem nekaj drugega, tako je prav. In povem vam, tudi travnike sredi Krakovskega gozda, ki se zaraščajo, se splača kositi!« nam je za konec povedal Martin.