IDRIJA – »Leta 1986 sem po tem dvorišču prvič prišel na moje delovno mesto v kovačiji,« je v dokumentarnem filmu Igorja Vrtačnika, dosegljivem tudi na youtubu, začel Valter Majnik in nadaljeval: »Odločitev, da grem v rudnik, je bila kar težka. Večina se nas je zanj odločala predvsem zaradi stanovanja. V rudniku sem ostal kar enaindvajset let. Delali smo marsikaj, na koncu smo morali biti vsi za vse. Tedaj se je tako mudilo iz rudnika, da sem celo pozabil pobrati moje cunje, šehne, iz garderobne omare in jih odnesti domov.«
Kaj je šlo
zares narobe?
Te dni Majnik – upokojitvene pogoje bo izpolnil avgusta 2018 – podoživlja tedanjo naglico, ko je moral zapustiti rudnik. Znova mora stran na hitro, na vrat na nos, ko ni časa niti za premislek.
Idrijska legenda Ivan Mohorič, v domačem mestu poznan kot Džon, v omenjenem dokumentarcu ugotavlja: »Idrija svoje sinove dobesedno sili, da počnejo vedno kaj novega.«
Že zamlada je Majnik vzljubil akvaristiko in ji ostal vseskozi zvest tudi kot rudar: »Ko pa sem postal v rudniku višek, sem prejel klasično odpravnino in še nekaj denarja za samozaposlitev. Vse sem vložil v akvarij.«
Ker se je ta stiskal v utesnjenem prostoru, je Majnik hrepenel po večjem. Pri tem so ga podprli tudi nekateri strokovno podkovani obiskovalci iz Ljubljane. Občinske može so »v bistvu okregali, zakaj ta akvarij ni vreden večje pozornosti«.
Občinarji so prisluhnili, leta 2008 je Majnik za oglede lahko pokazal 40 akvarijskih posod na 190 kvadratnih metrih že v znameniti idrijski hiši s prav nenavadnim imenom – Nebesa: »Bil sem presrečen, da sem dobil tak lokal.«
V zadnjem kotu je akvarijsko tišino poživil s pojočimi ptički v manjšem vivariju.
Prihodnost je bila videti rožnata, le z denarjem je šlo na tenko, morda zato je Majnik v dokumentarcu dejal: »Če mi po kakem naključju ne uspe, se bom iz Nebes vrnil nazaj v sicer manj primerne, utesnjene stare prostore.«
Ko je pred tremi leti akvarij prevzelo mesto, Majnik pa ostal njegov ustanovitelj in oskrbnik, je kazalo še lepše.
Zdaj pa je nad akvarijem usoda zavihtela svoj bič – da ga bodo zaprli, kar je vrednega, na hitro razprodali, in če ne bo kupca, ribice podarili komu, ki jih bo hotel.
Novica o skorajšnjem koncu je Majniku zadrgnila grlo, da nas je s težkim srcem odslovil: »Ne morem o tem, preveč so me prizadele besede nekaterih. Govorijo o velikem denarju, a naj preverijo, kje je končal. O svojem delu sem pa vse povedal že v filmsko kamero.«
Prav med našim kratkim obiskom je Majniku zazvonil telefon. Poklicali so ga z ribiške zveze. Predlagali so dogovor o tem, da bi idrijski akvarij še obogatili s prikazom slovenskih sladkovodnih rib. Ujeli smo Majnikov odgovor: »Hvala za čudovito pobudo. Žal vas moram razočarati, da to ne bo mogoče, ker je akvarij tik pred zaprtjem.«
Čeprav odločitve o zaprtju akvarija noče komentirati, je Majnik kot zamrznjen brez besed ob dejstvu, da je njegovo življenjsko delo postalo – preprosto ničvredno.
»Organizmi bodo donirani«
Po odgovore, zakaj zaprtje, nas je Majnik napotil na Center za idrijsko dediščino. Direktorica Sanja Marija Pellis je uvodoma razložila: »Akvarij M je bil ustanovljen spomladi 2007 kot zasebna dejavnost Valterja Majnika na Prelovčevi 3 v Idriji. Na njegovo pobudo in ob predstavitvi vizije razvoja akvarija ob pridobitvi ustreznega prostora na Prelovčevi 5 v Idriji (prostori nekdanjih Nebes) je Občina Idrija leta 2008 kupila ta poslovni prostor in mu ga oddala v najem. Leta 2011 je zašel v finančno stisko, ki je sam ne bi mogel prebroditi in bi brez zunanje finančne pomoči vodila v zaprtje Akvarija M v Idriji. Na pobudo lastnika Majnika in na osnovi želje, da se dejavnost Akvarija v Idriji ubrani pred zaprtjem in vključi v turistično ponudbo mesta, je Občina Idrija na podlagi sklepa občinskega sveta in cenitve, ki jo je izdelal dr. Dejan Gmajner, tedaj še neodvisni zunanji strokovnjak s tega področja, od lastnika odkupila opremo in organizme.«
Dr. Gmajner, ki je kmalu zatem nastopil s podjetjem Akvami, je minuli mesec občini predložil poročilo, ki pri lastnih prihodkih glede na finančno projekcijo iz leta 2012 izkazuje velika odstopanja: »Ker je Občina Idrija v Akvarij M Idrija do konca leta 2014 že vložila skupno 169.802 evrov, pričakovanih učinkov na segmentu lastnih sredstev Akvarija pa ni bilo, je v odgovornosti za gospodarno porabo proračunskih sredstev morala ukrepati. Obema – podjetju Akvami in Valterju Majniku, s. p. – je tako, upoštevajoč sprejeto finančno projekcijo poslovanja, ponudila novi pogodbi o sodelovanju, ki pa je nista želela podpisati. Ker je občina ugotovila, da s strani Akvarija M predlagana in na občinskem svetu sprejeta petletna finančna projekcija ne bo uresničena in da se dejavnost tudi po treh letih sofinanciranja iz občinskega proračuna ne bo finančno osamosvojila, je presodila, da je Akvarij, žal, zanjo preveliko finančno breme. Občinskemu svetu je zato predlagala v sprejem sklep, kot ga je potrdil na seji 5. marca.«
To pa je: »Da Center za idrijsko dediščino, ki upravlja ta javni akvarij, v šestih mesecih izpelje postopke za pridobitev novega oskrbnika, sicer se začne postopek odprodaje akvarija in organizmov. Občina bo v tem času pokrila obratovalne in materialne stroške za delovanje akvarija. Če prodaja ne bo uspela, bodo organizmi donirani. Ob tem poudarjamo, da je Občina Idrija odgovorno in aktivno sodelovala pri reševanju problematike idrijskega javnega akvarija, njen osrednji cilj pa je vedno bil delovati v dobro ohranjanja dejavnosti, v kateri je videla obogatitev turistične in izobraževalne ponudbe mesta. Občina Idrija pa je odgovorna in zavezana tudi gospodarni porabi javnih proračunskih sredstev. Zato se je na osnovi poslovnega poročila, ki v letu 2014 izkazuje bistveno nižje prilive sredstev iz lastne dejavnosti Akvarija, kot je bilo v projekciji napovedano, in negativnih obetov za prihodnje morala odzvati in ustrezno ukrepati.«
Da se, če se hoče
Pred le malo več kot dvema letoma smo v Novicah pisali, kako je Miran Sotlar za stavbo davčne uprave prepoznal dediščinsko vrednoto v propadajočem starem meščanskem čebelnjaku. Idrijčane je pozval, naj ga vendarle rešijo. Z veseljem zdaj lahko poročamo, da so pozivi k ohranitvi dragocene zapuščine zalegli. Propadu oteti čebelnjak občuduje vse več mladine, čebelarjev in drugih spoštovalcev.