DOBRNA – Ko smo se vozili nazaj proti Ljubljani, smo v ustih še vedno čutili okus Dragičine kave. Prepričana je, da je njena kava naravnost čudežna.
Dragica Založnik, sicer rojena v Oplotnici, živi v središču Dobrne, v prvem nadstropju slabo vzdrževane Vile Gol. Lastniki so bili med vojno pregnani in jih ni več med živimi. Njeno življenje je nasploh tragično, mati samohranilka je svoje tri otroke, Darjo, Marjana in Boštjana, nekako še spravila h kruhu, zdi se, da so jo medtem že vsi pozabili. Tudi zdravje: pred kratkim se je rešila iz primeža raka. »Imela sem lepe dolge lase,« je skočila za hip v lepše čase gospa, ki je več kot 35 let kot varuška skrbela za duševno prizadete otroke. Zdaj je tik pred upokojitvijo, »brez zemlje, avta in svojega stanovanja«, potoži 56-letnica, tik preden smo se družno potopili v svet kavnih omam, tistih, ki zlahka zmešajo pamet.
Ne črna, pač pa zlata
Dragica je pred točno tremi leti doživela temo. V pravem pomenu te besede. V njenem službenem stanovanju so ji namreč za več kot dva meseca izklopili elektriko. »Ker naša direktorica ni želela vlagati v našo stanovanjsko hišo,« je pojasnila. Zato je morala živeti v popolni temi, nočni mori sredi Dobrne, ko se ti zlahka zmeša. Iz službe se je tako dan za dnem vračala v to popolno temačnost, v brezperspektivno življenje, ki je bilo objeto s skoraj trimesečno nočjo. Severne geografske širine so se takrat prikradle naravnost v Dobrno.
Dragica se še dobro spominja: »14. aprila je bilo to.« Bila je na robu obupa, izgubljala je stik z realnostjo. Pozno je prišla iz službe. V tisti temi, ko so svetile le ulične svetilke, jo je prevevala neznanska žalost. Še dobro, da si je od krajana Sandija izposodila plinski gorilnik. Za kavo. Retrospektivno se je tedaj za hip vrnila v mladost, k svojemu prvemu stiku s tem poživljajočim napitkom. »Meni je kava v otroštvu dobesedno smrdela. 'Takšne črne vode ne bom nikdar pila,' sem večkrat dejala.« A se je očitno zarekla. Zdaj jo pije že 37. leto. Vmes je zaradi kave sprožila celo manjšo delavsko vstajo. »Na zboru delavcev sem se nekoč javila: 'Če vi pijete kafe po pisarnah, potem jo bomo tudi mi.' Prav vsi delavci so dvignili roko za moj predlog, in še danes vedo, da sem bila prva, ki sem zaščitila delavce, da lahko nemoteno pijejo kavico na svojem delovnem mestu.« Sindikalistični Dragici pa so se misli v tistem spet vrnile v tisti temačni dan, ko so ji solze od žalosti polzele po licih.
Na plinskem gorilniku je torej pristavila za kavo. Kot po navadi je v vrelo vodo vsula dve žlici kave barcaffe, to ima najraje, in eno žlico sladkorja. V grozeči tišini je osamljena sedla k mizi, »prav tukaj«, kot je nazorno pokazala. Globoko je vzdihnila in nadaljevala: »Sedim, pijem kavo, resnično sem bila žalostna. Ko je človek ob vse...« Počasi je srebala napitek in jokala. »Pravzaprav ne morem govoriti o tem,« jo je v tistem prešinilo, a smo jo vseeno prepričali. »Kako težko mi je govoriti o tem … V glavnem, kavico sem pila iz te modre šalčke, ko sem se obrnila k bogu in vzkliknila: 'Ljubi bog, zakaj moram toliko trpeti? Ljubi bog, moje življenje je tako črno, poglej, še moja kava je črna.'« Potem pa se je Dragici, ki vmes prišepne, da je preprečila že tri požare, s tem pa rešila življenja 15 ljudi, prikazal čudež. V roke je namreč vzela prenosni telefon, srebala kavo in kar tako, na slepo, kot pravi, pritiskala po tipkah. »Povsem nezavedno!« je dejala v zanosu, kot da bi se to zgodilo včeraj in ne pred tremi leti. Spet je momljaje ponovila bogu: »Moje življenje je črno pa še kava je črna, še kava, ki si mi jo podaril, je črna.« Nezavedno je še naprej pritiskala na tipke, ko se je nekaj sprožilo. Sprožila je funkcijo za fotografiranje. In sredi teme se je tako pred njo pojavila kot sonce žareča slika. »Neverjetna slika!« je v evforičnem stanju Dragica spet potočila solzo. »Zlata kava,« je pogledala kvišku, k svojemu bogu. Sprva je bila šokirana, pozneje srečna. »To je bil zame čudež.«
Potem je slikala kot utrgana, sliko za sliko, in prav na vseh se je pojavila ne črna, ampak zlata kava. »Očitno me je želel bog osrečiti. 'Če vam že ne dam lepšega življenja, pa vam lahko podarim vsaj zlato kavo!' si je najbrž mislil,« razmišlja danes začarana Dragica.
Imate boga?
V tistem sva si s fotografom zaželela skodelico Dragičine zlate kave. »Bi lahko še za naju skuhali eno, magari zlato?«
»Ne vem, če bi,« je odvrnila. »V Svetem pismu namreč piše: 'Ne preizkušajte boga,'« je pojasnila skrajno religiozna Dragica, članica Jehovovih prič. »Jaz ga najraje ne bi izsiljevala, resnično, z dovolj dokazi sem vam že postregla, tako da res ne bi ...« Mi pa smo še kar vztrajali in silili ter jo naposled vendarle prepričali. Pred našimi očmi se je začel kuhati svoj božji dar. In kadar Dragica kuha kavo, tedaj si vselej nadene očala. Kuhanje kave je zanjo pravi ritual, nekakšna molitev, vsako jutro, vsak dan, barcaffe, vselej iz iste modre porcelanaste šalčke.
Kaj pa kava in cigareta, gospa Dragica? »Ne, to pa ne,« vzklikne, kot da smo v tistem pritisnili na eno bolj bolečih tipk, a je kljub temu končno prijadrala do precej stvarnejših vod: »Veste, že zaradi prebave jo rada pijem!«
Evo, fino, pomanemo z rokami, ko je Dragičina čudežna kava pridišala naravnost na mizo. V curku jo je pazljivo nalila, toda, gospa Dragica, saj je vendar povsem črna!? O zlati barvi namreč ni bilo ne duha ne sluha. »Vas lahko vprašam, zakaj ne vidim zlato obarvane kave?«
»Imate boga?« premeteno vpraša Dragica in me z desnim krošejem postavi naravnost na tla. »Če imaš boga in če veruješ, potem lahko z mislimi premikaš celo gore.«