Iz leta v leto manj
 domačih prašičev

LJUBLJANA – Po statističnih podatkih na leto pojemo 41 kilogramov svinjskega mesa na osebo ali približno 820.000 prašičev. Lani smo jih v Sloveniji zredili in zaklali približno 320.000, od tega 220.000 v večjih klavnicah, 50.000 v manjših obratih in še kakih 50.000 na kmetijah. Samooskrba s svinjskim mesom je padla na dobrih 38 odstotkov, kar je nevarno nizek odstotek, ki nas potiska v vse večjo odvisnost od uvoza. Tam smo prepuščeni na milost in nemilost trgovcem – ti morda uvažajo tudi blago slabše kakovosti, ki se seveda potem v vitrinah lepo sveti. Po namigih poznavalcev jih bomo letos zredili in zaklali še manj.

Prašičereja pred propadom

Še leta 2003 smo v Sloveniji na leto priredili kar 630.000 prašičev, samooskrba je znašala polnih 80 odstotkov; ob naravni katastrofi ali vojni bi zlahka preživeli, danes pa... In nič ne kaže, da se bo položaj kaj spremenil.

V desetih letih so z izjemo Farme Ihan propadle vse večje prašičje farme, ki so poleg količine zagotavljale tudi lastno čredo plemenskih živali, kar je strateško pomembno. Leta 2004 smo imeli skoraj 68.000 plemenskih svinj mladic in merjascev, lani le še 23.780, kar je kritično malo za razvoj panoge. Nekateri celo menijo, da imamo premalo teh živali za razvoj lastne selekcije, ki bi dajala prašiče primernih lastnosti in bi ti lahko vzdržali hudo mednarodno konkurenco.

Ker je njihovo število tako nizko in masa svinjskega mesa tržno gledano nepomembna, posledično rejci, mesarji, trgovci in lokalna skupnost niso povezani, kar pomeni, da je prašičereja kot taka v Sloveniji razpadla.

Številke so več kot skromne. Na Farmah Ihan zredijo le še nekaj več kot 100.000 prašičev, včasih so jih zredili dvakrat več.

Stroški višji od odkupne cene

Stanje v prašičereji je kaotično, zato so tudi cene svinjskega mesa nerazumljive. Večji rejci lahko ta trenutek prodajo kilogram svinjske polovice od 100 do 120 kilogramov težkega prašiča, kar je merilo in tudi najboljša vaga za svinjino, po 1,56 €. Po mnenju poznavalcev to ni dovolj, saj bi morala biti cena vsaj 1,70 €; prag pokritja stroškov pitanja prašičev se giblje od 1,60 € do 1,80 € za kilogram. Po drugi strani pa kmetje – mali rejci, ki redijo pujse bolj mimogrede, svoje stokilaže (žargonski izraz za stokilogramskega prašiča) prodajajo po 2 € za kilogram žive vage. Kmetom seveda privoščimo, da za svoje garanje na zemlji dodatno zaslužijo tista dva tisočaka, toda odstotek domače prodaje je zanemarljiv in nima nobene zveze z nacionalno strategijo samooskrbe s svinjskim mesom.

Dodaten problem je nezaupljivost rejcev do kakršnega koli povezovanja, saj nimamo niti društva prašičerejcev, v katerem bi se združevala večina rejcev, ki bi skupno nastopali v pogajanjih z državo o dolgoročni strategiji razvoja panoge. Nezaupanje je razumljivo, saj je bil kmet tudi že v naši demokratični državi nekajkrat prevaran, po drugi strani pa so na zadnjih volitvah v parlamentu izgubili svojo stranko. Nobena politika v Sloveniji ni denimo izvedla tihe subvencije rejcem, tako kot to počnejo denimo v Avstriji, samo zato, da ohranijo lastnega kmeta in lasten vir hrane!