Iz jeseniškega potoka vlečejo mrtve živali

JESENICE – »Nekoč je bil tu resnično raj na zemlji,« je 62-letni Dušan Rozman premišljeval na svojem dvorišču. Puhnil je gost cigaretni dim in zrl v potok Javornik, ki teče tam mimo. Ta pomeni naravno pregrado in ločuje Slovenski Javornik od Koroške Bele. Na tem dvorišču, smo izvedeli, so bili v gosteh že takšni kalibri, kakršna sta Omar Naber in Manca Špik. »Danes pa vsakdo, ki pride, samo zmajuje z glavo in ne more verjeti …«

Rozman se je tja z družino preselil že leta 1999. Na Javorniškem nabrežju je našel svoj mir. »Bilo je res fletn'!« A vsake pravljice je enkrat konec.

Koze in ovce

»Vse se je končalo, ko je začel domačin Edvard Slivnik na oni strani potoka svojo dejavnost! Na lepem so se začele graditi neke barakice pa ograje, najprej se je pojavila krava, potem teleta in purani, zajci, naposled so nas začele vznemirjati še koze in ovce,« je našteval Rozman.

Najemniku očita, da se požvižga na prošnje in zahteve njega in drugih staroselcev. Vse odtlej, »približno 12 let bo že«, se je namreč, kot smo izvedeli, urbanizirana in dokaj elitna soseska popolnoma spremenila.

Na oni strani potočka v tistem res zagledamo majhne lesenjače, kmalu že prve kozliče. Smrad je bil neznosen. Dušan pravi, da se gonijo. In ko se takole kozel goni, verjemite, res zaudarja. Zadnjič je naštel kar enajst brejnic. 
»Nakar so se začeli porodi. Videl sem, kako je tri mladiče kar v žakelj vrgel!« še danes ne more verjeti. »Veste, backi imajo zvončke na sebi in to ponoči kar naprej cinglja!« 
Jezno je nadaljeval: »Koze pa se kar naprej zaletavajo v pleh, zaradi česar človek ne more več spati.« 
Še je imel za povedati: »Kadar ta mlade zakolje, se ta stare derejo in obratno; nekaj časa je njihove kože metal kar na gnoj, ah, da o drobovini, ki jo je odvrgel kar v potok, raje ne razpredam, ker bi moral potem še o psih, ki raznašajo crkovino, in o podganah, ki jih je tu, kolikor hočete, in se ob vsej tisti svinjariji tako lepo redijo.« 
Ko je videl Slivnika klati cvilečo drobnico skoraj pred njegovim oknom, tako blizu je namreč vse skupaj, in kako jih je dajal iz kože, je Rozmanu dokončno prekipelo. »Tako me je že motilo, da sem šel naravnost do komunalnega inšpektorja. Pa mi je dejal, da je ta svet od države, da ga ima zdaj menda v najemu pašna skupnost, in da ima povsem zvezane roke?! Veste, mene prav nič ne zanima, čigavo je, mene zanima samo čimprejšnja rešitev tega vprašanja in da bo konec tega klanja, krvi, svinjarije, podgan, dretja njegovih ž'vali, podnevi, ponoči, saj to je nevzdržno! Kože je svojčas napenjal in glave so tam pred mojimi očmi visele, ah, to je šele bila grozljivka!«

Vreča crkovine

V tistem je prisopihala prostovoljka Viktorija Langus. Pred nas je vrgla vrečo, polno crkovine. Neki pes, ki se je klatil okoli potoka, naj bi ji to dostavil.

Dušana pa še nekaj silno boli. In sicer, da se je na njegove pritožbe inšpektor odzval, a povsem drugače, kot si je predstavljal. 
»Najprej mi je dejal, da ima Slivnik prav vsa dovoljenja, potem pa, da imam kanalizacijo speljano v potok, saj vem, da jo imam, sem mu rekel, pa saj nisem edini?!« 
Boli ga, da je moral potem zadevo na vrat na nos urediti, tisto na oni strani potoka, ki mu uničuje prigarani mir, pa še kar ostaja, to ga je razhudilo!

Tedaj se je vprašal: »Le zakaj drobnice ne kolje kar pri sebi doma? Od kod pravica do takšnega egoizma?!« Razrvanega Dušana Rozmana zanima, na koga naj se sploh še obrne, kdo bo ukrepal, zakaj so inšpekcijske službe tako nemočne, »poglejte, jaz njega že ne mislim preganjat', ampak tole farmo naj mi pa čim prej izpred oči spelje«!

Kanili smo seveda tudi do Edvarda Slivnika, a je bil takrat pri njem ravno uradni obisk, oglasil se je – inšpektor. Zato je pristopila njegova žena Lidija. »Samo tole bi vam povedala: pred dvema ali tremi leti nas je ta oseba že prijavila, češ da v naselju ne bi smelo biti reje živali. Vendar imam, veste, status kmeta. Že res, da je to urbano naselje, a, kot rečeno, jaz imam status in ta izniči ta zakon. Uradno imava svoje gospodarstvo. Pa tudi drobnice se sme klati doma,« nas je podučila, »povsem drugače je z veliko živino.« 
Dodala je še, da so svojo dejavnost celo prilagajali sosedu, klali, kadar ga ni bilo. »Mi počnemo to tako ali tako na območju, kjer se tega sploh ne vidi, to opravljamo v zaprtem prostoru, v lopi.« Zemljo imata v najemu: »En del od vodne skupnosti, drugi del pa od občine, verjemite, vse imava črno na belem!« In še to: »Zanimivo, da naju je ta gospod nekoč že prijavil, a je bil kaznovan naposled on. Pri naju so ugotovili le to, da vse štima.«