KRIŽE – Med številnimi nepremičninami, ki so na prodaj prek spletnega oglasnika Bolha, je tudi hiša v Križah pri Tržiču. »Stavba je v odličnem stanju, primerna za investitorje, saj je mogoče zgraditi 7 stanovanj. Streha in žlebovi so novi, zemljiška knjiga urejena,« med drugim piše v podrobnem opisu nepremičnine, ki jo prodajajo za 115.000 evrov. Oglas ne bi bil nič posebnega, če ne bi šlo za hišo groze; grozljiv zločin, storjen v njej, je oktobra 2015 pretresel mirno vasico pod Kriško goro.
V sveti hiši, nekdaj so tam namreč bivale nune, je bila v satanističnem obredu umorjena Ina Henigmann, nekdanja žena nekdanjega pravosodnega ministra Senka Pličaniča. Kruti umor se je zgodil v prisotnosti storilkinega sedemletnega sina, ob truplu žrtve pa so našli v krogu posuto sol in prižgane svečke.
Storilki Uršuli Lonka Prešeren je sodišče izreklo ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, koliko časa bo to trajalo, ni znano: vsakih šest mesecev preverjajo, kako poteka, in tedaj lahko ukrep bodisi podaljšajo bodisi spremenijo. O njenem sinu nam je direktorica Centra za socialno delo Tržič Ljupka Cahunek povedala, da so zanj lepo poskrbeli in da lepo napreduje.
Vojska in gestapo
Čeprav je šlo za zelo hudo psihično bolezen, ki je Prešernovo vodilo v tako grozovito dejanje, v Križah niti po slabih dveh letih niso potihnile govorice o čudnem dogajanju, o obredih, satanizmu in izganjanju hudiča. Strah vaščanov so še povečala nekatera znamenja, zaradi katerih menijo, da ni šlo za naključje. V hiši groze so najprej bivali oficirji vojske Kraljevine Jugoslavije, med drugo svetovno vojno je bil tam sedež gestapa. V poznih 70. letih so jo kupile nune in imele v njej tudi kapelico, tja so vaščani enkrat na teden hodili k maši.
Vas je prvotno ime Sveti Križ dobila po prvem križu, ki so ga tod postavili prvi kristjani, ki so prišli čez Karavanke v Slovenijo. Mnogi so po tem umoru prepričani, da gre za zakleto hišo, že kar za zakleto vas. Vendar o tem nočejo več govoriti. »Bolj ko bomo govorili o tem, bolj bomo klicali hudiča,« nam čisto po tiho povedo mimoidoči. Govori se tudi o nekakšnih lebdečih nožih, o čarovniškem obredju pa o tem, da je Prešernova vse noči »ropotala naokoli, podnevi pa spala«. Govori se tudi o tem, da so jo obiskovali čudni ljudje, ki so potem skupaj nekaj mrmrali in recitirali, pa da sta storilka in žrtev že večkrat skupaj izganjali hudiča, le da je prvo tistega oktobrskega dne tako obsedel, da je med špikanjem z noži in škarjami čisto ponorela. Od vaščana, ki ne bi bil rad imenovan, izvemo, da so hišo po umoru očistili zla z eksorcističnim obredom, ki ga je opravil zdravilec hipnotizer.
Sosedi se veselijo
Je hiša res zakleta ali je že čista, so se v njej res dogajale čudne reči, vprašamo najbližje sosede, očeta in sina Kavčič, oba Andreja. Njuno družinsko podjetje, destilarna žganih pijač in likerjev, se imenuje Krucefix, z najbližjo sosedo pa nista bila v najboljših odnosih. Andrej Kavčič st. je v hiši groze živel od drugega do 14. leta in na to bivanje nima slabih spominov, vsaj dokler je ni od nun kupila Prešernova.
»Hiša je v redu, le z lastnico je bilo nekaj močno narobe,« pristavi Andrej ml. »Ves čas sem čutil, da je zelo negativna oseba. Iskala je samo prepir in nikoli ni pozdravila. Menda je zelo izobražena, končala naj bi dva faksa in govorila pet jezikov, na pamet naj bi znala vsega Shakespearja. Kljub temu ni imela službe, bila je lena in je ves čas samo sanjala, kaj bo naredila s to hišo.«
Še nekaj mesecev po umoru se je Andreju Kavčiču ml. vedno naježila koža, ko se je spomnil grozljivega zločina, za Slovenske novice pa je takrat povedal, da se tako kot vsi v vasi boji, da se bo storilka po prestani kazni vrnila v Križe. Prav zaradi te možnosti se je celo vpisal na tečaj borilnih veščin, a kot kaže, se nočna mora le ne bo uresničila. Od nepremičninskega posrednika smo izvedeli, da je zanimanje za hišo precejšnje in da je že zelo blizu prodaje.
Tako Kavčičevi kot njihovi sovaščani upajo, da se bo to res zgodilo in se veselijo, da bo konec te žalostne zgodbe. »Tak mir je tu, odkar se je tisto zgodilo, lahko grem na naš zeliščni vrt pa nihče ne kriči name in ne dela kravala,« sklene Andrej Kavčič st.