Iz ene hiše jih mečejo, v svojo pa ne morejo

SV. JURIJ OB ŠČAVNICI – Po novem letu boljše bo, upa prenekatera slovenska družina, ki se preživlja iz rok v usta. Ne nazadnje – upanje umira zadnje. To velja tudi za Mirove iz Selišč 7 v občini Sveti Jurij ob Ščavnici oziroma iz Radoslavcev 13 c v občini Ljutomer. Natančno tako: štiričlanska družina, ki skupaj šteje 99 let, oče Sandi jih ima 40, mama Silva 35, hčerka Doroteja 16 in sin Denis Manuel osem, živi na dveh naslovih in hkrati nikjer! V Seliščih jih lastniki hiše mečejo ven, v Radoslavcih, kjer so si pred desetletjem kupili lastno, nedokončano hiško, pa jim nikakor ne uspe urediti človeku dostojnega domovanja. In to bo še naprej nedokončano, saj sta oče in mama brezposelna z visokim kreditom ter blokiranim računom, a nanj tako ali tako nič ne prihaja. Doroteja je dijakinja 2. letnika srednje aranžerske šole na Ptuju, kjer tudi živi v dijaškem domu ter se le ob vikendih vozi v Prlekijo, najmlajši član družine, Denis Manuel, pa je učenec 3. razreda OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici. In edino, na kar sta Sandi in Silva lahko ponosna, sta otroka, ki se kljub vsem težavam pridno učita.

Na cesti

Sandiju ni z rožicami postlano že vse od rojstva, to je bilo 4. maja 1974. Njegovi starši so se hitro ločili, zato se je z mamo iz Vučje vasi preselil k njenemu novemu partnerju v Selišče. Tam je odraščal, končal osnovno šolo in pozneje postal poklicni voznik. Leta 2001 se je poročil z dobrih pet let mlajšo Silvo Recek s Plitvičkega Vrha pri Gornji Radgoni. Na svet sta prišla Doroteja in skoraj osem let pozneje Denis Manuel, vsi skupaj pa so živeli v hiši, ki je bila last Sandijevega očima. Ker sta vedela, da tam ne bodo mogli stalno živeti, sta si vmes kupila nedokončano hiško, to je brez elektrike in drugih priključkov, v Radoslavcih.

Sandi in Silva sta bila tedaj zaposlena v podjetju Danisan v Žihlavi, on kot voznik, ona kot laminirka sanitarnih celic. Najela sta dolgoročni kredit, ko pa je podjetje pozneje propadlo, sta oba končala na cesti in kredita ter drugih obveznosti nista mogla več odplačevati. In čeprav se je Sandi znova za približno eno leto zaposlil v Zavodu Hrastovec, kjer je bil strežnik, se stanje ni izboljševalo. Še huje je bilo, ko je zaradi racionalizacije v javnih zavodih spet končal na cesti. Blokiran račun je družini grenil življenje, tudi če so dobili kaj od zavoda za zaposlovanje ali kakšno izredno enkratno denarno pomoč od CSD, je bil denar takoj zasežen.

»Delal sem marsikje, kjer je pač bilo kaj za delati. Največ pri Danisanu, enajst let, a nikjer nisem ostal brez službe po lastni krivdi. Doma, v Seliščih, pa so vseskozi težave, vedno ko pride očimova sestra, nam teži, da naj se čim prej izselimo. Ona je to nekako po ovinkih podedovala, in tukaj ne moreš ničesar. Žal pa se v to hišo, ki je nefunkcionalna in nedokončana, ne moremo preseliti. Še težje je, ker je nimamo s čim dokončati in opremiti, da bi se lahko vselili. Zato bi nam bil dobrodošel material za dokončanje hiše pa oprema in tudi kaj denarja, da lahko zaživimo. Seveda je treba urediti tudi podstrešje, kjer bi lahko spala hčerka, ko pride s Ptuja. Mislim, da bomo lahko to zimo še v Seliščih, nato pa ne vem, kaj bo z nami,« žalostno pove Sandi in nam pokaže bodočo hiško, v kateri niti tlakov še nimajo, le stene so od znotraj ometane.

Samo da bi delala

Tako Sandi kot Silva zagotavljata, da bi poprijela za vsakršno delo, a žal ga ni. »Poslal sem že najmanj tisoč prošenj, a na prste ene roke bi lahko naštel tiste, ki so mi vsaj odgovorili. Nekdo mi je sicer ponudil službo, in sicer da bi peljal tovornjak v Pakistan oziroma Afganistan. Priznam, tega si nisem upal sprejeti, tudi zaradi otrok, ne vem pa niti, ali bi se vrnil in ali bi dobil plačano. Tudi zdaj se je ponudila ena možnost, da bi me sprejeli za voznika, a žal nimam 600 evrov, ki so potrebni za podaljšanje nujne kode, ki jo potrebujejo poklicni vozniki. Tukaj mi ni mogel pomagati niti zavod za zaposlovanje, in bržkone bo tudi ta možnost splavala po vodi,« je žalosten Sandi, Silva pa dodaja, da bi delala vse, tudi kot čistilka, negovalka, strežnica ipd., samo da bi lahko domov prinesla kakšen evro. »Oba si želiva službe, ne pa socialne ali katere druge miloščine in podpore,« skleneta odločena, da se bosta borila naprej, to je za svojo hišo in družino. Ja, zlasti za Dorotejo in Denisa Manuela.