Iz dreves rezbari umetnine

»Rad imam les, in ko ga ročno obdelujem, sem dovolj trmast, da ne odjenjam, čeprav se še vedno zgodi, da kakšen kos po nekajdnevnem delu tik pred ali celo med zaključnim dejanjem – brušenjem – poči, se razkolje, prelomi, tako da zamišljeni izdelek lahko porabim le za kurivo. Ja, in to se je zgodilo tudi po trikrat zapored, vendar nisem obupal, saj vem, da je kljub šestnajstletnim izkušnjam les še zmeraj nepredvidljiv, nenehno preseneča s svojo enkratno lepoto in notranjo energijo, iz katerih črpam navdih za svoje ustvarjanje. Les je živ, topel, skrivnosten, dišeč … in včasih ga je težko razumeti, čeprav nam v svoji strukturi pokaže vso svojo preteklost. A v njegovih letnicah se ne zrcali le njegova starost, temveč tudi različne življenjske preizkušnje, ki jih je doživljal na svojem rastišču. Struktura lesa je kot značaj človeka, in ko ga obdelujem, je, kot bi spoznaval človeka,« opisuje 55-letni samorastnik in samouk Jože Strmčnik - Šlanger iz Luč svoje delo, ki je pravzaprav preplet oblikovanja, rezbarjenja, kiparjenja, mizarjenja in še česa, zato se z eno besedo najraje označi kar z rokodelcem.

Tako nas tudi takoj popravi, ko njegov delovni prostor na desnem bregu Lučnice, ki stoji že v sosednjem naselju Krnica, poimenujemo atelje: »Ne, ne, to je le moja rokodelska delavnica.« In iz te prihajajo samosvoji, enkratni, do zadnje podrobnosti dodelani izdelki, toda v svojem bistvu preprosti in naravni, kakršen je on sam – pristen in iskren. Pri tem, kot poudarja, ves čas išče kompromis med njihovo estetsko podobo in uporabno vrednostjo. V iskanju tega kompromisa se izraža njegova dvopolna osebnost: na eni strani izostren umetniški občutek za linijo in obliko in na drugi vrhunska rokodelska spretnost pri obdelavi lesa.

Dva nista enaka

Njegova želja je, da bi bili izdelki dekorativni in da bi jih ljudje lahko hkrati koristno uporabljali, da bi jim v obeh pogledih polepšali življenje. Zato smo se pri opazovanju izdelkov v razstavnem prostoru poleg delavnice večkrat znašli v zagati, saj nismo bili povsem prepričani, ali gledamo skulpturo ali posodo; odvisno je bilo pač od zornega kota, ki smo ga izbrali. Sicer pa je naravnost neverjetno, pravi luški umetnik in rokodelec, kakšne ideje se rojevajo obiskovalcem, ko izbirajo njegove stvaritve bodisi zase, za opremo svojih stanovanj, bodisi za darilo sorodnikom, prijateljem, sodelavcem … Tem bolj, ker ima vsak izvirni leseni izdelek svojo zgodbo. »Dveh povsem enakih namreč sploh ne morem narediti, saj je več kot polovica vloženega dela ročnega, hkrati pa tega ne dopušča les, ki ga jemljem iz narave in je vsak kos drugačen. Poleg tega iščem čim bolj neobičajnega, zveriženega, grčastega, upognjenega, razklanega, katerega struktura in oblika sprožata zmeraj novo ustvarjalno zamisel, takšnega, ki ga marsikdo niti za kurjavo ne bi hotel,« se nasmehne Jože Strmčnik - Šlanger, ki tudi kakšnemu natančnemu naročilu ne more ustreči, saj posluša predvsem naravo oziroma les in sledi svoji domišljiji. Od vseh drugih izdelovalcev podobnih lesenih predmetov se razlikuje po tem, da jih on dela izključno iz celih debel oziroma enega kosa plemenitega domačega lesa.

Njegovi unikatni izdelki, ki jih je lani 90 in letos 70 odstotkov prodal tujcem (največ Avstrijcem in Nemcem), so narejeni le iz slovenskih vrst lesa: oreha, hruške, jablane, marelice, slive, češnje, tise, macesna, črnega in belega gabra, jesena, gorskega javorja in bresta. Nabavlja ga v okolici Luč, največ deset kilometrov stran od svoje delavnice. »Večina mojih izdelkov nastane pravzaprav že v naravi, kjer izberem drevo in ga pozimi posekam. Nato celo deblo kar tam 'uskladiščim' in ga opazujem, kako 'zori'. Takšno 'zorenje' traja od treh mesecev do dveh let, odvisno od vrste lesa in vremena. Ko se v njem sprostijo notranje sile in začne pokati, si ga natančno ogledam in izberem dele, ki jih bom lahko uporabil za svoje ustvarjanje. Pred očmi imam že zelo jasne oblike, velikosti in vrste izdelkov, ki jih bom naredil iz posameznega kosa debla, ali drugače, vsak kos mi sam pove, kaj se da narediti iz njega. Takrat vzamem v roke motorno žago in z njo izrezujem ustrezne kose, na njih s kredo označim zamišljen izdelek in jih grobo obdelam; tudi zato, da čim bolj zmanjšam količino lesa, ki ga je treba nato spraviti v dolino oziroma delavnico. Za takšno razrezovanje porabim tudi po ves dan, čeprav bi gozdni delavec taisti hlod razžagal za drva v dvajsetih minutah,« opisuje naš sogovornik pridobivanje ustreznega lesa za njegovo nadaljnjo obdelavo v delavnici, kjer so na vrsti kladiva, dleta, rašple ter drugo klasično mizarsko orodje in manjši stroji, s katerimi si olajša delo. Na koncu sledi še brušenje, za katero porabi tudi do 40 odstotkov vsega časa izdelave.

Tretji rod zapisan lesu

Ko nam predstavlja svoje izdelke – posode in skulpture –, nam ob vsakem sproščeno pojasni smisel njegovega poimenovanja in sporočilo, ki ga nosi v sebi: »Linije Naplavine (orehovina) sledijo eroziji vode, ledu in peska v lesu podrtih dreves, mitološki Feniks (hruškovina) je simbol večnosti, svobode, čistosti, Vrtinec (orehovina) lahko daje ali odvzema, je kot človeška duša, Spočetje (orehovina) sporoča, da se vse začne z drobnim trenutkom, Kaplje (jablanovina) so si med seboj tako podobne in hkrati so tako različne kot ljudje, Luska (tisovina) je kot milijone let stara praoblika dokaz večnosti narave in minljivosti človeka, List življenja (orehova korenina) predstavlja energijo, igrivost, bojevitost življenja.«

Rokodelec Jože Strmčnik - Šlanger je predstavnik tretjega rodu, ki se je zapisal lesu. Njegov stari oče Gregor je bil gozdar, ki je po vrnitvi s štiriletnega dela v ameriškem rudniku leta 1914 s prihranki kupil domačijo Šlanger, na kateri je njegov oče, mizarski mojster Valentin, leta 1956 odprl delavnico, ki je slovela po odličnem pohištvu in stavbnem pohištvu iz macesnovega lesa. V njej mu je skupaj z bratom in sestro občasno pomagal, po končanem šolanju pa je delal v turizmu, zunanji trgovini in gradbeništvu, se vrnil domov in leta 1998 izdelal prvo leseno posodo. Odtlej se preživlja z ustvarjanjem unikatnih izdelkov iz lesa.