Na več kot 50 stojnicah je bilo toliko sladkih in drugačnih čokoladnih dobrot, da so se sline močno cedile prav vsem ljubiteljem čokolade. Po zdaj že tradicionalnem radovljiškem festivalu čokolade je tudi prestolnica pred petimi leti prvič dobila svoj čokoladni sejem.
Pomembna tudi oblika
Na Čokoljani ne gre le za okuse, gre tudi za obliko, saj znajo naše čokoladnice to sladko dobroto oblikovati na najrazličnejše načine. Zato ni prav nič presenetljivo, da so na stojnicah ponujali vijake in matice, ključe, orodje, podkve, ki prinašajo srečo, pa pametne telefone in celo tablične računalnike, fotoaparate, ročne ure, vse seveda iz čokolade. Celo za bližnji praznik čarovnic so izdelali, ne boste verjeli, bučke in duhce iz čokolade. Čisto brez čustev do čokolade bi lahko rekli, da je to proizvod iz kakavovega masla in kakavove mase. Preveč suhoparno za našo dušo, kajne? Raje recimo, da je to sladica, ki nima zastonj naziva hrana za bogove.
Izdelovalci čokolade ponujajo toliko različnih oblik, da jih je skorajda nemogoče našteti. A vse imajo enak začetek in enako zgodovino. Ta sega tisoč let nazaj. Za širjenje in gojenje kakavovih dreves so bile odločilne civilizacije Majev, Toltekov in Aztekov, ki so živele v osrčju ekvatorialne srednje Amerike. Na območju, kjer so danes Jukatan, Gvatemala, Belize in Južna Mehika, so v 4. stoletju živeli Maji. Ti so kakavovo drevo imenovali nekoliko zapleteno – cacahuaquchtl. Verjeli so, da pripada bogovom in da jim kakavove stroke ponujajo bogovi sami. Maji so gradili čudovite kamene palače in templje, v svete zidove pa vrezovali podobe kakavovega stroka, ki je bil za njih simbol življenja in plodnosti. Bili so tudi prvi, ki so pripravili grenak napitek iz kakavovih zrn in ga poimenovali xocoatl, kar pomeni nekako grenka oziroma topla voda. Kakav je takrat veljal za prestižno pijačo, ki so jo uživali le kralji in plemiči. Napitek se je dalo pridelati na več načinov, dodajali so na primer koruzo, čili in črni poper. Ugotovili so tudi, da je lahko bolj penast, če ga z višine prelivajo iz ene posode v drugo. »Čokolada je pot v Evropo našla s Krištofom Kolumbom,« pravijo čokoladni strokovnjaki. »Azteki so mu v dar podarili polne vreče kakavovih zrn, a na španskem dvoru kralja Ferdinanda so te darove v množici drugih zlatih darov enostavno spregledali. Večjo pozornost med Evropejci je čokolada doživela leta 1519, ko je Hernando Cortez obiskal dvor cesarja Montezume in se tam seznanil s pripravo čokoladne pijače. Španski osvajalci so prav tako videli, da je cesar svoj čokoladni napitek spil pred obiskom svojih ljubic, zato so verjeli, da je čokolada afrodiziak.«
Še čokoladno vino
Uršine sanje so zagotovo sladke, kako tudi ne, saj Urša Petelin ponuja vrsto sladkih dobrot, ki so tudi čokoladno obarvane. »Ponujamo torte in mini tortice za najrazličnejše priložnosti, kjer so v ospredju še vedno poroke in rojstni dnevi,« je povedala Urša. »A to še ni vse. Ljudje vse bolj posegajo po sladkih grižljajih na palčki, ki jih imenujejo cake popsi.« V vinorodnih predelih jugovzhodne Slovenije, natančneje v Brestanici, ima družina Kunej hišo trt, vina in čokolade. Zdaj ponujajo še prvo čokoladno vino pri nas, ki je nastalo na temelju kakovostnega temnordečega vina in odlične temne čokolade. »To vino je združitev dveh plemenitih naravnih sestavin, ki imata veliko skupnega,« je razložil Aleš Kunej. »Čokoladno vino je nastalo v kraju, kjer so rajhenburški trapisti nekoč izdelovali prvo čokolado na slovenskih tleh, hkrati pa v vinorodnem okolišu Bizeljskega in Sremiča že peta generacija naše družine prideluje vrhunska vina. Idejo za čokoladno vino smo dobili v času našega oživljanja trapistovske čokolade imperial.«
Boštjan Plešec prihaja iz Depale vasi, kjer ima pekarno in čokoladnico. Po poklicu je slaščičarski mojster: »Priznati moram, da o čokoladi do leta 2000 nisem kaj dosti vedel. Takrat sem bil na slaščičarsko-pekarskem sejmu v Nemčiji. Pri nekem razstavljavcu sem prvič videl kalupe za izdelavo čokoladnih izdelkov. Vzel sem katalog, ga večkrat prelistal in se zaljubil v čokoladne izdelke. Veliko je treba razmišljati in kupcem ponuditi vedno kaj novega. Nekaj posebnega so naše čokoladne pice, skoraj na las podobne pravim italijanskim okroglim dobrotam iz krušne peči. Zdaj že razmišljam, kaj bom pripravil za festival čokolade v prihodnjem letu v Radovljici.«
