LJUBLJANA – To so dnevi, ki si jih legenda slovenske, evropske in svetovne košarke Ivo Daneu preprosto zasluži. Na praznovanje ob njegovi 80-letnici so v Ljubljano prišli številni asi in prijatelji, ki so slavljencu v gostilni Pečnikar nazdravili v ponedeljek popoldne. Bilo je prijetno, slavnostno, a tudi osebno. Številnim so spomini ušli v 50., 60. in 70. leta minulega stoletja. V dobo, ki jo je na košarkarskem parketu v dresu Olimpije in Jugoslavije zaznamoval Ivo. Kar dobro uro je trajal sprejem gostov.
»Janez, slišiva se jutri, zdaj imam zabavo,« je Ivo odgovoril na klic, potem pa segel v roke nekdanjim soigralcem iz košarkarske reprezentance Jugoslavije: Nikoli Plećašu, Damirju Šolmanu, Ratu Tvrdiću, Petru Skansiju in drugim iz zlate generacije. Pristen je bil objem s trenerjem Bogdanom Tanjevićem, ki je Daneua obdaril z majico črnogorske košarkarske reprezentance in buteljko vina, ki ga v Kaliforniji prideluje nekdanji slovenski reprezentant Saša Vujačić. Med darili se je znašla tudi buteljka iz leta 1947, torej deset let mlajša, kot je Ivo Daneu, ki je v spomin dobil tudi nekaj fotografij iz svoje bogate kariere. Vse dobro so mu zaželeli nekdanji predsednik Nogometne zveze Slovenije Rudi Zavrl, nekdanji predsednik uprave Heliosa Uroš Slavinec, nekdanji predsednik republike Milan Kučan.
Famozna knjižica
»Ivo Daneu, Radivoj Korać in moja malenkost smo naredili pravo malo revolucijo v jugoslovanski košarki. Kar poglejte si rezultate na spletu. Radivoj je bil izjemen igralec, z Beogradom je osvojil štiri naslove, Ivo z Olimpijo pet, jaz z Zadrom pet. Predvsem pa smo trasirali pot jugoslovanske reprezentance. S pokojnim prijateljem Borisom Kristančičem sva se med služenjem vojske v Zadru ves čas kregala, kdaj bomo tudi mi premagali Sovjetsko zvezo in Ameriko. Rekel sem mu, da to njemu ne bo uspelo, nam pa bo, ker imamo tudi motorične sposobnosti. Uspelo nam je leta 1963 na SP v Braziliji, Kristo pa mi je po uspehu poslal telegram v Rio,« se je dni z Ivom Daneuom v dresu Jugoslavije spomnil Josip Gjergja. Poudaril je še, da sta bila z Ivom v klubskem dresu velika tekmeca, vendar izjemna prijatelja, ki sta spoštovala drug drugega.
Ivovih začetkov v Mariboru se spominja tudi Tone Vogrinec, nekdanji direktor alpskih smučarskih reprezentanc. »Ko sem bil še otrok, mulc, sem mu pobiral žoge v Mariboru. Ivo je igral za Branik. Bil pa je edini košarkar tisti čas, ki je ogromno treniral sam. Skupaj s Sašem Geržino sva mu pobirala žoge, od tu pa se je razvilo pravo prijateljstvo, ki se je še okrepilo v letih, ko sem živel v Ljubljani,« je povedal Vogrinec in poudaril, da je Ivo izjemno družaben človek. »Ima svojo famozno knjižico, kamor si vestno beleži vse obiske in dogodke. Če le lahko, se odzove.«
Poškodovan do naslova
»Ivo je rojeni zmagovalec. S tem se je rodil, to je imel v sebi. Predvsem pa je znal potegniti za sabo celo ekipo,« je spoštljivo govoril soigralec iz ljubljanske Olimpije Pavle Polanec. »Ivo je bil naš kapetan in je to tudi ostal! Bil je eden najboljših branilcev v zgodovini,« pa je pristavil Vinko Jelovac, še eden iz plejade asov, ki so v ponedeljek s svojim obiskom počastili jubilej velikana Iva.
»Ivo je bil velika osebnost, predvsem pa moralna avtoriteta. Vedno je deloval pozitivno na ekipo. Z njim sem leta 1970 postal tudi državni prvak, odločilno tekmo smo odigrali v Zadru. Ivo se je poškodoval, a je s počeno spodnjo ložo popeljal Olimpijo do naslova. Spomnim se, da je sam zahteval minuto odmora, trener Milan Tošić je bil prestrašen. A mu je Ivo jasno rekel: 'Milan, prosim, umakni se, jaz grem v igro in bom to izpeljal do konca.' In je to tudi naredil,« je Đuro Lemajič obudil spomine na naslov zmajev leta 1970.
Na rojstnodnevni zabavi smo srečali tudi Ota Virta, ki bo februarja prihodnje leto dopolnil 82 let. Z Ivom sta bila tekmeca na parketu: Ivo v dresu Branika oz. Olimpije, Oto pa je branil barve trboveljskega Rudarja. Stkala sta pristno prijateljsko vez, ki drži še danes. Oto je v 70. letih minulega stoletja igral v Salzburgu, njegovi prijatelji v Avstriji pa so zaman snubili Iva, da bi šel igrat košarko na Solnograško.
