Ivana pri 80 letih spi na trdi klopci v kuhinji

ŠKOFJA LOKA – Že ko sredi starega škofjeloškega jedra vstopiš v stanovanje, v katerem s sinom (ta je bil med našim obiskom ravno v bolnišnici) živi 80-letna Ivana Fajfar, ti nos zapolni neprijeten vonj. Vonj, ki ostane za požarom. Ta vonj se je med zidove okoli devetdeset kvadratov velikega lastniškega stanovanja, v katerem živi naša gostiteljica že 51 let, naselil v začetku leta. Točneje: po silvestrskem požaru, v katerem je popolnoma zgorelo mansardno stanovanje tik nad Ivaninim domom. Tedaj so zublji s strehe mogočne stavbe, v kateri je bil nekdaj rotovž, menda švigali tudi do pet metrov visoko, lokalni gasilci pa so po več urah in z mnogo truda ukrotili ogenj.

»Dolgo so gasili in vse, s čimer so pogasili ogenj, je pronicalo v moje stanovanje. Zato bi zdaj potrebovala nov dom, a kot da v Škofji Loki ni primernih prostorov, kamor bi naju s sinom lahko preselili,« pojasni sogovornica in doda, da so ji kot lastnici v požaru poškodovanega stanovanja na škofjeloški občini sicer ponudili štiri nadomestna stanovanja, a so zanjo in za odraslega sina, sicer epileptika, povsem neprimerna. Zato zdaj spi in živi v kuhinji, na vsega desetih kvadratnih metrih. Namesto postelje uporablja leseno klopco, prekratek kavč ali celo stol – za kaj več v tesni kuhinji pač ni prostora. To, da so Fajfarjevima v zadnjih tednih ponudili več začasnih bivališč, so potrdili tudi na škofjeloški občini. Pojasnili so, da je lastnica stanovanja zavrnila vsako ponujeno možnost nastanitve, češ da so ponujena stanovanja premajhna, kot tudi zato, ker ne more živeti z odraslim sinom v enem prostoru, predvsem pa ker se ne želi več seliti. Predlog upokojenke, ki bi stanovanje na Mestnem trgu rada zamenjala za občinsko dvosobno stanovanje, je račun brez krčmarja, saj kaj takega zakonsko ni mogoče, je še razbrati iz občinskega odgovora.

Voda je v slapovih tekla po zidovih

Če se vrnemo v trenutke, ko se je življenje upokojenke obrnilo na glavo. Še danes besede povozijo solze, ko takole pripoveduje o zadnjih urah lanskega leta: »Ravno dobro sem odložila telefon, ko je močno počilo. Nič takega, sem si mislila, saj je silvester, čeprav je bilo čudno, da je z ene od zunanjih polic vrglo vazo in košarico. Le trenutek za tem je nekdo dvakrat pozvonil na domofon, spodaj na Mestnem trgu pa se je slišalo vpitje. Pogledala sem skozi okno in si mislila, da se je verjetno kaj zgodilo v prireditvenem prostoru, postavljenem tik pod mojim oknom. Ko sem gledala skozi okno, me je videla Ambrožičeva gospa, ki živi v hišah na drugem koncu Placa. Alarmirala je gasilce, hkrati pa me je že klicala kolegica, češ da v naši stavbi gori. Tako hitro se je dogajalo, da sprva nisem našla ključev pa tudi odkleniti nisem znala. A uspelo mi je, na hodniku me je že čakal gasilec, ki mi je odstopil svojo bundo. Tisto noč sem preživela pri prijateljici, ki mi je hitro priskrbela posteljo.«

Že naslednje jutro se je Ivana Fajfar vrnila v svoje stanovanje: »Bilo je neverjetno. Voda je še vedno v slapovih tekla po stenah in v rokah si moral imeti dežnik, če si želel stati v stanovanju. Tako je bilo še do večera. Ker drugje ne morem, odtlej spim na leseni klopi v kuhinji, saj je zgolj ta prostor ostal nepoškodovan. Vse druge sobe so uničene, obnoviti bi jih bilo treba čim prej. Kot so zapisali mojstri, se je na zidovih že pojavila črna plesen, ki je nevarna.« Zdaj, nadaljuje sogovornica, njen dom redno obiskujejo zavarovalniški agenti, kajti na zidovih se skorajda vsak dan odpirajo nove rane. Kdaj bo škoda ocenjena, ni znano, prav tako upokojenka ne ve, kdaj se bo lahko začela obnova njenega stanovanja. Kot je razbrati iz njenih besed, pa jo še najbolj žalosti to, da s škofjeloško občino, ki je prizadetim v silvestrskem požaru že takoj ponudila nadomestna bivališča, ne more najti skupnega jezika.

Ponujali so jima garsonjero, podstreho ...

»Sprva so mi ponudili stanovanje tu v bližini, na Mestnem trgu. Toda to je podstrešno stanovanje, veliko 20 kvadratnih metrov. Kako naj s sinom, ki je star 48 let in ima epileptične napade, živiva tam, na vrhu strmega stopnišča? Potlej so mi ponudili hišnikovo stanovanje na Osnovni šoli Cvetka Golarja. To stanovanje je za dva človeka preveliko, poleg tega pa je nepospravljeno, neočiščeno, skratka neurejeno. Denarja za urejanje še enega stanovanja ob pokojnini, ki ne doseže niti 600 evrov, seveda nimam. Nato so mi ponujali garsonjero. Ko sem si jo ogledala, je bilo v njej še vse, kar je ostalo za pokojnikom. Pa tudi – kako naj v garsonjeri živiva dva? Rekli so mi, da bodo sinu priskrbeli posteljo v bivalni enoti. Ga torej mislijo namestiti v zabojnike na območju nekdanje vojašnice, kjer sicer živijo škofjeloški brezdomci? To ni dopustno! Nato so mi ponudili še eno stanovanje – 17 kvadratov na vrhu stolpnice. Tudi to je za naju povsem neprimerno,« našteje Ivana Fajfar in jasno pove, da bi s sinom, ki delavsko plačo zasluži v železnikarskem Domelu, potrebovala v grobem urejeno dvosobno stanovanje. »Potlej bi občini rade volje odstopila svoje veliko večje stanovanje v rotovžu, na elitni lokaciji sredi starega mestnega jedra,« razmišlja sogovornica.

Občina: menjava ni mogoča!

Na škofjeloški občini pravijo, da takšna menjava ni samo nesprejemljiva, temveč tudi ni mogoča: »Vse ponujene možnosti je lastnica zavrnila in vztrajala pri zahtevi, da ji občina da v last vsaj dvosobno stanovanje na primerni lokaciji, stanovanje, katerega lastnica je sama, pa bi prepustila občini. Tovrstni predlogi so za občino nesprejemljivi, saj je način razpolaganja z nepremičnim premoženjem zakonsko določen.«

Dodali so, da občina lahko ponudi v najem samo stanovanja, »ki jih ima v svoji lasti in so v tistem trenutku prazna in ustrezno urejena. V razgovorih z lastnico stanovanja smo ji ponudili vse stanovanjske enote, ki so bile primerne za oddajo. Vendar je bila zahteva lastnice, da ji občina omogoči selitev za nedoločen čas v dvosobno stanovanje (menjava stanovanj). Te zahteve pa občina ne more izpolniti, saj je gospa lastnica stanovanja. Pogoji za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem so določeni z zakonom in podzakonskimi predpisi, prav tako je z zakonom določen način ravnanja z nepremičnim premoženjem lokalnih skupnosti.« Poleg tega, so pojasnili na škofjeloški občini, so lastnici zagotovili varnostno presojo stanovanja in izvedli izsuševanje njenega doma. »Stanovanje je zdaj suho. Saniran je tudi dimnik, tako da je mogoča tudi njegova uporaba,« so v obsežni odgovor med drugim zapisali v škofjeloški občinski stavbi, ki je – mimogrede – le lučaj od stanovanja Ivane Fajfar.