SEVNICA – Šestinpetdesetletni Ivan Zupanc izhaja iz Gotovelj v Savinjski dolini, bil je najmlajši v družini s tremi otroki. Že 24 let živi v Sevnici, kjer je do upokojitve delal kot cestar pri tamkajšnji enoti Cestnega podjetja Novo mesto.
| Pleše kot mladenič Da Ivan ne potrebuje več bergel, se je po Sevnici razvedelo v dveh, treh dneh. Mentorica v pisarni društva Ozara, kamor Ivan zahaja na pogovore in kreativne delavnice, je njegovo zgodbo v celoti potrdila. Še več, pokazala je fotografije s piknika pretekli vikend na Lukovcu, na njih Ivan ves prešeren pleše z Ozarino strokovno delavko. Kakšna sreča prežema Ivana, si ne morete niti predstavljati. Kaj ne bi, pravi sam: »Pred tem sem zadnjič plesal menda pred petnajstimi leti!« Prosili smo Ozaro za objavo fotografije plešočega Ivana, žal pa je njegova soplesalka objavo zavrnila, rekoč, da ne želi biti medijsko izpostavljena. Škoda, prav res. Ivan Zupanc: »V levem kolku me je zgrabila vročina in se pomikala po nogi navzdol.« Že nekaj let je Ivan molil za svojo ozdravitev, pri sv. Križu je doživel uslišanje. |
Epileptični napad pred komisijo
Kot otrok je preživel običajne otroške bolezni, sicer pa bil kar zdrav do 1. novembra 2001, ko je doživel prvi epileptični napad: »Naenkrat, kar zmanjkalo me je. Drugi so povedali, da za nekaj minut.« Včasih je imel tudi po šest, sedem napadov na dan. Zaradi epilepsije so ga preiskali na nevrološki kliniki ljubljanskega UKC in ga predlagali za invalidsko upokojitev. Napad je doživel celo pred komisijo: »Kar tam so mi rekli, da res nisem več zmožen delati.«
Od upokojitve 19. marca 2002 živi samotno življenje vrh stanovanjskega bloka na Trgu svobode. Nikoli ni bil poročen, otrok nima. Ni presenetljivo, da se je moral soočiti tudi z depresijo. Že pred šestimi leti pa je Ivana začelo boleti levo koleno: »Se je med hojo slišalo kar pokanje. Moja zdravnica me je napotila k ortopedu v Valdoltro. Ugotovil je obrabo kolena, predpisal pa bergle in terapijo, ki sem jo opravil v Sevnici.«
Pomičen ob pomoči bergel
Povrhu so Ivana predlanskim še povozili: »Ob pločniku na parkirišču me je zbil pismonoša, ko je zapeljal ritensko. V levi gleženj me je poškodoval, na srečo si nisem nič polomil. Še isti dan so me odpustili iz celjske bolnišnice. Mi je pa odtlej poleg kolena otekal in me bolel še gleženj. Dobival sem protibolečinske injekcije, še zdaj imam zadnjo plat od njih otrdelo.«
| Veren od mladih nog Že mama Frančiška ga je navadila rednega obiskovanja nedeljske maše in tega se vseskozi drži. Razen izjemoma, se nasmeji: »V vojski, odslužil sem jo v Pazinu, pa nisem smel.« Takole pove: »Pa nisem kaj posebej bogaboječ, k molitvam se nisem kaj posebej zatekal. Že kakšno leto ob torkih zvečer hodim k molitveni skupini, v sevniškem župnišču se zbiramo v kapeli, kjer s kaplanom prepevamo in molimo. Ob razhodu se počutim prijetno, to so lepa druženja.« Pa še nekam rad gre: »Kakšna tri leta vsako drugo nedeljo v Celje k sv. Jožefu na mašo za ozdravljenje, ki jo ima tam Dušan Todorovič iz župnije Loka pri Zidanem Mostu.« |
Povedano ima Ivan zdravniško dokumentirano. V aprilskem izvidu iz ambulante Splošne bolnišnice Celje med drugim piše: »Samostojno pomičen ob pomoči dveh bergel, levo v fazi zamaha poudarjena fleksija v kolenu, skrajšana tudi faza opore levo, dostopa na pete, odriv pa je praktično popolnoma odsoten...« Opis je obsežen, navedeno naj služi le kot potrdilo o resnosti Ivanovih težav.
Čudežna ozdravitev
Brez izvidov bi ob njegovi očitni zdajšnji poskočnosti Ivanu stežka verjeli, kako hudo je bilo. Po stopnicah navzgor in navzdol gre zdaj živahno kot srnjak! O svojem čudežnem ozdravljenju je povedal: »S šoferjem Marjanom Žvegličem se že dolgo poznava, vedel je tudi za moje težave z nogo. Peljal je ljudi na mašo za ozdravitev notranjega debla v Zagreb in me povabil zraven. Prijavil sem se, cena vožnje je bila sedem evrov. V torek, 29. maja, smo šli iz Sevnice ob 16.10. Celjanom se nas je priključilo deset, morda dvanajst Sevničanov. Že večkrat sem bil v Zagrebu, pa še nikoli pred cerkvijo Sv. križa. Ni v centru, ampak na obrobju mesta.«
Pozneje smo ugotovili, da je frančiškanska cerkev Sv. križa v naselju Siget v Novem Zagrebu.
Vročina po polovici rožnega venca
Ivan je nadaljeval: »Šli smo v cerkev, jaz ob berglah, seveda. Pred mašo smo molili ves rožni venec. Ko ena odmoli desetko, pride 70-letni pater Smiljan-Dragan Kožul k oltarju, drži križ v roki in pravi po hrvaško 'Isuse blagoslavlja vas'. In križa. Mi se prekrižamo in odgovarjamo v zboru 'Isuse blagoslavlja nas'. Po tem smo še naprej molili. Na polovici rožnega venca me je v levem kolku zgrabila vročina in se pomikala po nogi navzdol. Ko je prišla do prstov, je izginila.« Potem je začutil, da ga v kolenu in gležnju nič več ne boli: »Takrat sem sedel, nisem pa niti slutil, da ne bom več potreboval bergel.« Odmolili so rožni venec do konca: »Sledila je maša s petjem, v hrvaščini, daroval jo je pater Kožul. Po koncu okoli desetih sem se kot običajno ob berglah odpravil proti izhodnim vratom in na avtobus.«
Na domačem pragu ga je spreletela nenavadna misel: »Da bom poskusil brez bergel po stopnicah. In je šlo brez težav, kot bi bil prerojen.« Tisti večer je bergle odložil v kot, zdaj jih ne potrebuje več: »Nisem pričakoval take ozdravitve, sploh ne. Za uslišanje sem zelo hvaležen Jezusu in Mariji.«
