Slikanje v temi in komponiranje v tišini. Za zdrave ljudi sta to povsem paradoksalna pojma, vendar je oboje mogoče. Še več. Umetniki z okvaro vida ali sluha se vse bolj povezujejo in dokazujejo, da si lahko povsem enakovredno priborijo prostor v družbi. Zadnji primer je dobrodelna prodajna razstava slabovidnih slikarjev Slovenije v celjski Galeriji Nika Ignjatiča. Umetniška dela je zbralo enajst slovenskih slepih in slabovidnih slikarjev, največ jih prihaja z Gorenjskega, odprta pa bo do prvega junija.
Slike v spominu
Pionir slepega slikarstva na Slovenskem je Ivan Stojan Rutar iz Kopra. Kljub življenjski nesreči ga prežema optimizem. Veseli se tovrstnih dogodkov, še rajši priskoči na pomoč ljudem, ki so se znašli v težavah, v kakršne je pred leti padel tudi sam. V Celje je prinesel tri akrile.
»Imam samo dva odstotka vida. Kako lahko slikam? S srcem. Podobe imam v glavi, slike sem ohranil v spominu, dokler sem še kaj videl. Igram na kontrast svetlo-temno. Slika se gradi kot zloženka, a največja tragika je, da ne vem, kaj sem naslikal,« pove.
Stojan ustvarja brez pomoči mentorja. V ateljeju, ki ga ima v starem delu Izole, mu pomaga partnerica, ki mu barve po določenem zaporedju podaja na paleto.
Prvi tečaj
Svoja dela je doslej pokazal že na 91 skupinskih in samostojnih razstavah: »Vid sem začel izgubljati leta 1994, predvsem zaradi sladkorne bolezni. Od leta 2002 vidim samo še obris, človeka prepoznam po glasu. Sam ne morem nikamor. Pred devetimi leti sem vstopil v društvo slepih in slabovidnih ter sprožil akcijo za ustanovitev slikarske sekcije. Podprla me je Rezka Arniš, ki tudi sodeluje na tej razstavi.«
Najprej je slikal z oljem, kar je iz povsem praktičnih razlogov opustil in se usmeril v akril. Pred štirimi leti je v Kranju že vodil prvi tečaj za slikanje.
Deset odstotkov
Med slepe slikarje uvrščajo umetnike, ki jim je ostalo največ deset odstotkov vida. V Sloveniji je takšnih dvanajst, enajsterica se predstavlja v Celju. »Razočaran sem bil, ko sem opazil, da imamo tako dobre slikarje, ki prav v ničemer ne zaostajajo za polnočutnimi umetniki, vendar se nimajo priložnosti predstaviti niti nimajo podpore v javnosti. Stojan, denimo, nikoli ne pove, da je slaboviden,« še pojasni Sebastijan Kamenik iz Združenja prijateljev slepih Slovenije.
Za boljše delo
Z dobrodelno akcijo zbrana sredstva bodo reinvestirali v izboljšanje razmer za delo slabovidnih slikarjev. Galerija Nika Ignjatiča, ki jo vodi Matjaž Kavčič, deluje v sklopu društva Otroci otrokom in nosi ime po nekdanjem predsedniku in ustanovitelju društva ter znanem slikarju, pokojnem Niku Ignjatiču.
