Na prelomu v 20. stoletje, v zlati dobi pomorskega potniškega prometa, so parniki z več tisoč potniki na krovu za pot iz Evrope proti Ameriki ali peti celini tam spodaj prek nemirnih oceanov potrebovali tudi en mesec ali več. Z eno takšnih čezoceank, namenjenih v Avstralijo, se je daljnega 1948 v svet podala takrat 24-letna Ljubljančanka Pavla Gruden.
Spomine na zgodnjo mladost in rojstno hišo na nekdanji Florjanski ulici ob grajskem vznožju, ki so jo pozneje preimenovali v Gornji trg, ob listanju Zakladov Slovenije in drugih slovenskih knjig obuja še danes. Teh je ogromno, saj je osrednji bivalni prostor še najbolj podoben dobro založeni knjižnici, preostale zidove, omare, mize, okenske police in tla pa zapolnjujejo revije, knjige, beležke, številni rokopisi. Že skoraj pripravljeni so zajetni snopiči gradiv za njeno tretjo samostojno zbirko pesmi, ki naj bi se pridružila prvima dvema. Snubljenje duha iz leta 1994 je po oceni kritikov ena najlepših zbirk poezije haiku v slovenskem jeziku, druga, tudi pospremljena z dobrimi ocenami, pa je samostojna zbirka pesmi Ljubezen pod džakarando. Obe sta izšli v Sloveniji, Pavla je od 2005 tudi članica Društva slovenskih pisateljev.
Ko jo prevzame navdih
Preplet strastnih in ognjevitih pripovedi, pa spet umirjenih razlag marsičesa, kar nas vznemirja, žalosti ali osrečuje, se v njeni prijetni hiški pod južnimi zvezdami zavleče pozno v noč. Neredko tudi ona v svoji samoti, a nikakor ne osamljena, ustvarja in pili nove verze. Govorjena in pisana beseda sta gladki, tekoči, spomin kristalno bister in brez težav se izrisujejo podobe njene prezgodaj ovdovele matere, ki je službovala v bližnji gostilni pri Kajfežu, pa šolanja na srednji trgovski šoli in glasbenem konservatoriju, ki ga je prekinila vojna ...
Kot pri mnogih ljudeh njenih let, predvsem pa takih, ki jih je pri njihovi odprtosti za širša življenjska obzorja dušilo in oviralo zatohlo domače okolje, je tudi pri njej hitro dozorela odločitev, da odide v svet ter se trmasto in pogumno sooči z novimi izzivi. Tako se je, čuteča in razumevajoča za težave soljudi, kot tolmačka v lagerju in med potovanjem z ladjo, potem ob pečatu DP – Displaced Person, se pravi brezdomka, kar v tujem svetu ne zaznamuje le osebnih dokumentov, ampak tudi medčloveške odnose, preimenovala v Die-Hard Paula, torej trdoživa Pavla ... To pozneje tudi opiše v zgodbi z zgovornim naslovom: Avstralija ni za sanjače.
Ustvarjalna energija |
Lajšanje izseljenskih stisk
Ja, Avstralija je res zgleden primer multikulturnega okolja, ampak ne smemo pozabiti, kdo so bili prvi priseljenci in kako so se potem počutili poznejši prišleki, ki so morali najprej odslužiti leto, dve ali kolikor so jim določili gostitelji, prvi delodajalci. Zunaj decembrska vročina, v duši negotovost, tesnoba, hlad, ki so jim hoteli uiti tam na stari celini ...
Taki so bili začetki za večino prišlekov. Treba je bilo poprijeti za vsako delo in tudi Pavla je opravljala različne poklice. Med drugim je kmalu po prihodu pomagala razreševati stiske in težave novih priseljencev. Ob mnogih aktivnostih je hitro napredovala, predvsem pa si je širila in bogatila svoja intelektualna obzorja. Z možem sta se nekajkrat selila in si čez čas uredila lep dom, vendar je tudi Pavla zgodaj ovdovela. Sin Dušan pa je poskrbel za veliko družino, tako da je že dolgo babica in prababica.
Srebrnolasa gospa, ki po skoraj sedmih desetletjih v tujini še danes ohranja žlahtno slovensko besedo, je nenehno aktivna. Je tudi soustanoviteljica Slovensko-avstralsko literarno-umetniškega krožka SALUK, dejavne skupine slovenskih literarnih ustvarjalcev v Avstraliji, ter pobudnica literarne revije Svobodni razgovori, ki je izhajala do leta 2000.
