Kje tiči težava moje domovine? V pomanjkanju iskrenosti. Če bi delovali bolj iskreno, ne bi tako nizko padli. Prepričan sem, da je iskrenost bistvena, samo poglejte naokoli in videli boste, kdor iskreno ljubi, ta res ljubi, kdo se iskreno predaja in žrtvuje, kdo iskreno misli in spoštuje, dela in popravlja napake, kdo veruje, gor plačuje, kdo uživa in je pri tem za nameček še uspešen. Kdo ni preračunljiv, brezhrbteničen, kdo ne jadikuje in se ne pretvarja, kdo ne meče polen pod noge. Če je iskren, bo slikar potegnil takšno črto, o kateri bodo govorili še dolgo potem. Pisatelj vam bo z besedami pričaral nekaj, o čemer ste dotlej le sanjali, glasbenik vas bo spravil v delirij. Kmet bo iz ničvredne parcele ustvaril raj, njegov hlev pa bo postal valilnica najboljše hrane. Če bo le iskren in če bo spoštoval svoje poslanstvo. To velja tudi za vse druge poklice. To vam govorim tudi iz lastne roke, novinarske, če hočete. Hudo mi je, ko pomislim, da se pri številnih poklicih gnetejo in presedajo ljudje, ki so tako neiskreni, da ne sprevidijo, da s svojim početjem pravzaprav odžirajo mesto tistim, ki bi si ga resnično zaslužili, tudi v novinarstvu, če hočete. Sprašujem se, koliko rojenih mesarjev, krojačev, čevljarjev in urarjev, izvrstnih kmetov in zidarjev ter še mnogo drugih, govorim o deprivilegiranih poklicih, je na primer med ekonomisti, pravniki, dohtarji, šolniki, aparatčiki, tudi med novinarji, če hočete. Z lune se opazijo.
Selekcija ni prava, tu ni iskrenosti, namesto da bi delali tam, delajo tu in so nenehno nezadovoljni, opažam, da jim je celo nerodno. Ker jim je nerodno, ne spoštujejo precej uspešnejših predhodnikov, svoje diletantstvo pa uspešno prikrivajo s podtikanji, govoričenjem in lažno solidarnostjo. Sindikalni upor jim služi le še za reševanje lastnih riti! In kje tiči težava moje domovine? V neiskrenosti, od zgoraj navzdol, od leve na desno. Če bi iskreno ljubili domovino, ki je nimajo niti večji od nas, si ne bi upali niti za hip pomisliti na pokojno Jugo. Le kje drugje kot na lastnem dvorišču bi se še lahko v svojem jeziku tako lepo prepirali, kot se znamo, in se tako lepo pobotali, kot se tudi znamo? Nikjer! Lastno dvorišče lahko iskreno uničimo, lahko pa ga izboljšamo in iz njega ustvarimo – otoček iskrenega obnašanja. Šele tedaj bomo uspešni.
